Če bi bil posnet kje v zahodnem svetu, res ne bi bil, a režiserja Vardit Bilu in Dalia Hagar sta ga postavila na jeruzalemske ulice, osemnajstletnici pa nista običajni dekleti, ampak vojakinji izraelske vojske, ki patruljirata po mestu. Kritiki so pri filmu Close to Home najbolj pohvalili prav izvirno prizorišče in številne podrobnosti, ki sta jih režiserja ujela, medtem ko so se jim vsakdanje dolžnosti vojakinj zdele tako dolgočasne, da so že ogled filma razglasili za različico vojaške vaje.

Niti bomba ne more zbuditi filma
Več kot 90 minut spremljanja dolžnosti, ki jih opravljata mladi vojakinji, je namreč odločno preveč za zanimiv film, se strinjajo tisti, ki so film videli pred ameriško premiero v New Yorku. Za popestritev sicer poskrbi mejni prehod na njunem rajonu, zaradi katerega se Smadar (Smadar Sayar) in Mirit (Neama Shendar) vsak dan srečujeta s Palestinci, ki nad njuno prisotnostjo niso najbolj navdušeni, a niti moški na avtobosu, ki noče pokazati osebne izkaznice, in bombni napad nista dovolj, da bi bil film zanimivejši.

Vse pa le ni tako slabo, niso želeli kritiki dokončno pokopati filma. Pohvale vreden je prikaz odnosa med vojakinjama, izmed katerih ena svojo mladost in nezrelost izkazuje z uporništvom, medtem ko je druga precej milejša in poslušnejša. Kamera je znala ujeti predvsem vzklitje prijateljstva in njegovega nadgrajevanja med različnima dekletoma, ki sta se ogreli za istega moža.