Starši kurdskih otrok so že tako zelo navajeni na življenje v izrednih razmerah, da se jim celo posel zbiranja in prodajanja neeksplodiranih min ne zdi nič nenavadnega. Foto: Kinodvor
Starši kurdskih otrok so že tako zelo navajeni na življenje v izrednih razmerah, da se jim celo posel zbiranja in prodajanja neeksplodiranih min ne zdi nič nenavadnega. Foto: Kinodvor
Želve znajo leteti
Film je obenem fiktivna zgodba o težkem kurdskem življenju in reportaža o v vojno pogreznjenem Iraku. Foto: Kinodvor

Zato radi sprejmejo ponudbo za sodelovanje s tujimi umetniki. Tako je bilo tudi pri filmu Želve znajo leteti režiserja Bahmana Ghobadija, ki je na sporedu Kinodvora. Iraško-iransko-francoska koprodukcija razkriva tragičen predčasen konec otroštva, ki je doletel številne kurdske otroke. Za brezskrbno igro so jih prikrajšale tragične razmere v domovini. Film, ki se dogaja med ameriško invazijo na Irak, je na Berlinalu leta 2005 dobil filmsko mirovno priznanje (Peace Film Award).

"Gospodarska" dejavnost, ki jo vodijo otroci
Glavni lik filma, za katerega je Bahman Ghobadi prispeval tudi scenarij, je trinajstletni Soran. Kličejo ga tudi Satelit, saj je mojster montiranja satelitskih krožnikov in anten, ki so v njegovi domači kurdski skupnosti zelo priljubljeni. So namreč edini stik s svetom in edini vir informacij o dogajanju v domovini, ki jo spet pretresa ameriški poskus "odrešitve" Iraka. Soran ima še eno poslanstvo. Vodi skupino lokalnih otrok, ki iz okolice vasi odstranjujejo neeksplodirane mine, "plen" pa prodajajo na črnem trgu. Naj se sliši še tako protislovno, film Želve znajo leteti je poetičen prikaz surovosti življenja mladih Kurdov. Poetičen zato, ker je režiserju Ghobadiju in njegovemu mojstru fotografije Shahriarju Assadiju uspelo kruto resničnost vplesti v prikaze očarljive pokrajine in v scenarij kot antitezo vnesti prizore, v katerih kurdski otroci pokažejo svojo nagajivost in igrivost, ki sta za otroke njihove starosti tudi normalni.

Ob boku Rossesslinijevi mojstrovini
Filmski kritik Erik Syngle je film Želve znajo leteti definiral kot takojšnjo zgodovinsko reportažo in skrivnostno sodobno pravljico. Tej oznaki je dodal: "Obenem pa je tudi eden najboljših filmov o otrocih v vojni in se zaradi nesentimentalnega prikaza načina življenja otrok v vojnem času postavi ob bok filmom, kot sta Nemčija leta nič (Roberto Rossellini, 1974) in Ivanovo otroštvo (Andrej Arsenjevič Tarkovski, 1962). To Ghobadi v veliki meri doseže z igro peščice otrok, ki niso profesionalni igralci in so večinoma resnični begunci iz obmejnega dela med Irakom in Turčijo."