O tem bi znali marsikaj povedati F. Murray Abraham, Brenda Fricker, Linda Hunt, Marlee Matlin in Louise Fletcher, vsi oskarjevski zmagovalci, ki se jih danes spomni le še malokdo. Tudi bolj znani zmagovalci, kot sta Gwyneth Paltrow in Richard Dreyfuss, se pritožujejo, da jim je oskar prinesel le težave v poklicnem in zasebnem življenju.

Oskar je prekletstvo
"Številni igralci so se pritožili, da je oskar prekletstvo," povzema filmski strokovnjak Tom O'Neil, ki oskarje spremlja že vrsto let. Gwyneth Paltrow, ki se ob prejetju zlatega kipca uprizorila pravo solzno dramo, je solze kmalu lahko pretakala iz povsem drugačnih razlogov: zaradi najuglednejše filmske nagrade je bila pri 26 letih predraga za večino filmskih studiev. Kot je dejala, je bila tudi povsem nepripravljena za uspeh, zato ni vedela, kako se spopasti s pritokom, zaradi česar je potegnila nekaj napačnih potez pri izbiri naslednjih projektov.

"Slaba stran tako velikega uspeha pri 26 letih je bila določena brezskrbnost glede filmov, ki sem jih izbirala," se spominja Paltrowova, ki pravi, da se je določenih vlog lotila, ker je predvidevala, da bodo zabavne, druge pa je sprejela le zaradi denarja.

Smola, slabi agenti in odločitve, prazna glava
Kritiki pa znajo našteti še več razlogov, zakaj kariere nekaterih igralcev z oskarjem ne dobijo pričakovanega zagona. "Nekateri zmagajo predvsem zato, ker so zvezde v pravi postavitvi, ker so popolno vlogo dobili v popolnem trenutku, kar pa ne zagotavlja življenja, polnega vzponov," pravi O'Neil, ki kot primer navaja F. Murraya Abrahama. V Amadeusu, za katerega je prejel oskarja, je bil odličen, tudi sicer je dober igralec, a zaradi kombinacije različnih razlogov njegova kariera enostavno ne vzcveti, se čudi O'Neil.

Prave zmagovalce bo dala zgodovina
Igralci imajo sicer lahko le nekaj smole v nadaljevanju kariere, lahko sprejmejo par slabih odločitev, lahko jim svetujejo slabi agenti ali pustijo, da jim uspeh stopi v glavo, navaja razloge za pooskarjevski neuspeh filmski kritik. Obenem pa pred podelitvijo oskarjev in napetim čakanjem na razglasitev zmagovalca opominja, da je prekletstvo oskarja le dokaz več, da o kakovosti igralcev ne odloča ena nagrada, ampak jih izbere zgodovina.