Kako sta bili njuni življeni povezani ali nepovezani, bo razkril dokumentarni film režiserja in scenarista Amirja Muratovića Fabiani : Plečnik, ki je bil na sporedu 1. programa Televizije Slovenija. Pri nastajanju dokumentarnega filma, ki je deloma tudi igran, so sodelovali direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, avtor glasbe Borut Kržišnik, interpreti besedil Borut Veselko, Boris Mihalj, Kristijan Muck in Judita Zidar. Mojstri zvoka so bili Marko Tajić, Frane Povirk, Franci Velkavrh, Samo Kozlevčar, Brane Atanaskovič, zvokovno pa ga je obdelal Robert Sršen.

Malo starejši Maks Fabiani je Ljubljano najbolj zaznamoval s svojimi urbanističnimi načrti, ki so nastali poi potresu leta 1869. Zarisal je ring, določil pogled na grad, predlagal prestavitev pokopališča in železniške postaje; Plečnik pa je njegove ideje pogosto udejanjil. Prvič sta se mojstra srečala v ateljeju Otta Wagnerja, kjer je bil Fabiani Plečnikov mentor.

Njuno "rivalsto" pa se je začelo z natačejem za Gutenbergov spomenik na Dunaju, za katerega sta oba dobila enakovredno nagrado, izvedba pa je bila Fabianijeva. Plečnik je mu je vrnil z Zacherlovo palačo. Splet naključij je arhitekta pogosto popeljal na iste prostore in namenil podobno usodu njunim stavbam.

Udobje: asketizem
A največja slovenska arhitekta sta si bila popolnoma različna; Fabiani je bil uživač in svetovljan, Plečnik pa je živel skromno asketsko življenje. Fabiani je po I. svetovni vojni zapustil mesto na dunajski tehnični univerzi, da bi pomagal pri obnovi porušenega Posočja, medtem ko je Plečnik trikrat zaprosil za profesuro na dunajski univerzi.

Tudi njuna naročila so prihajala iz različnih krogov, Fabianieva estetika je ugajala bolj liberalnim naročnikom, Plečnikova pa katoliškim; kajti Plečnik je s svojim delom zavračal moderno, bil pa je mojster dekoracije. Fabiani je vedno znova iskal sodobne konstrukcije, materiale in vgrajeval naprave udobja.