Cikel filmov v terminu Kinoteka na TV SLO 1 prinaša posamezne vrhunce v zgodovini češkega filma, klasike češkega novega vala in poseben fokus na dela Miloša Formana.

Švejk ali zmerni prispevek k revoluciji
Cikel se začenja z eno od številnih adaptacij znamenitega humorističnega romana Dobri vojak Švejk. Zgodba ohlapno temelji na osebnih izkušnjah genialnega pisatelja in anarhista Jaroslava Haška (1883–1923), ki se je zaradi svojih pompoznih norčij in provokacij, uperjenih zoper avstroogrsko oblast, večkrat znašel v zaporu. Haškova duhovitost je bila neizmerna: ustanovil je satirično politično stranko – Stranko zmernega napredka, ki si je (seveda v duhu satire) prizadevala za ponovno vpeljavo suženjstva, inkvizicije in obveznega alkoholizma. Hašek je na lastni koži izkusil vojno in absurde vojaške mašinerije, pridružil se je tudi oktobrski revoluciji. Če je bila prva svetovna vojna vir nedoumljive groze, pa je Hašek v seriji romanov o Švejku obrnil perspektivo in iz snovi, iz katere so nočne more, naredil nič manj kot komično mojstrovino.

Josefa Švejka, slovitega Haškovega junaka, na videz poznamo vsi: gre za debelušnega, zgovornega, naivnega, navidez slaboumnega človečka, ki se preživlja s prodajo psov v Pragi in rad obiskuje pivnice. Na dan atentata na prestolonaslednika Franza Ferdinanda med gostilniško debato pomotoma razžali cesarja. Čeprav na sodišču ocenijo, da je tepček, ga pošljejo v vojsko.

Švejk zaradi svoje slabe pameti ni najverjetnejši upornik proti tako velikemu sovražniku, kot je sistem vojaške birokracije. A če ga ta šibkost spravlja v težave, ga v isti sapi nenehno rešuje. Kolikor nizko tone, Švejku nič ne more do živega po zaslugi njegove dvoumnosti, izmuzljivosti, ironije. Številni interpreti so v tem junaku prepoznali simbol pasivnega odpora. Haškovo sporočilo je dvojno: mali človek je seveda vedno premajhen, izgubljen v veliki zgodovinski sliki, a je s svojo nepokorščino zmožen spraviti sistem na noge ali vsaj ob pamet. To morda ni dovolj za svetovno revolucijo, a je, kot je razvidno tudi iz Haškove osebne biografije, bistveno bolj etično kot nekritična poslušnost.

Haškove zgodbe o Švejku so doživele številne filmske in gledališke priredbe. Sploh ni nenavadno, da ga je oboževal veliki reformator gledališča Bertolt Brecht, ki zgodbe ni le postavil na oder, ampak je leta 1943 napisal tudi spin-off nadaljevanje o Švejku, ki premaga gestapovce v 2. svetovni vojni. Del češkega kanona so postali animirani filmi v režiji Jiříja Trnke. Po zaslugi vrhunske interpretacije glavnega igralca Rudolfa Hrušínskega pa se med najuspešnejše priredbe uvršča tudi film, ki bo nocoj na TV SLO 1.

Češka kot srednjeevropski Hollywood
Za razumevanje bogate češke filmske kulture se je treba zavedati, da Čehi niso zamudili nobenega ključnega poglavja v zgodovini svetovnega filma. Tamkajšnja filmska industrija je doživela razcvet že pred drugo svetovno vojno, že v 30. letih so letno posneli osem filmov.

Za razvito filmsko kulturo je v prvi vrsti zaslužna infrastruktura, saj so prvi filmski studio, zaradi katerega je Češka postala znana kot srednjeevropski Hollywood, postavili že leta 1931. Studio Barrandov je še danes med največjimi v Evropi in gosti številne tuje filmske produkcije. Tudi v obdobju nacizma, ideologije, ki se je dobro zavedala propagandne moči filmskega medija, industrija ni mirovala, ampak je dobila dodatne studijske objekte. Po vojni je komunistična diktatura zapovedala uniformno ustvarjanje v okvirih socialnega realizma. Ortodoksiji v filmski formi se je postavil zoper češki novi val.

Češki novi val: ključno gibanje v zgodovini evropskega filma
60. leta je na Češkoslovaškem zaznamoval proces politične liberalizacije, reformacije in demokratizacije, kar je tudi v kinematografijo naneslo nov val ustvarjalnosti. Češki novi val se je oblikoval kot zavračajoč odgovor sovjetskemu diktatu socialnega realizma, državotvornega filma s šablonsko pripovedjo in dogmatsko sporočilnostjo.

Novovalovski avtorji Věra Chytilová, Jan Němec, Jiří Menzel in Miloš Forman (ter številni drugi) so v tem obdobju študirali na FAMU-ju, praški akademiji za film, fotografijo in televizijo. Njihove filme kljub številnim razlikam združujejo eksperimenti s filmsko formo, raba absurda in dvoumnosti, politični naboj. Kot vsi novovalovski avtorji po svetu so se uprli primatu zgodbe in ustvarjali po avtorskih načelih, ki jih je v evropski film prvi vpeljal francoski novi val. Češki novi val se od francoskega loči zaradi posebnih družbenopolitičnih razmerah na Češkoslovaškem. Tamkajšnji novi val je tesno prepleten z zavračanjem popolne represije v komunističnem režimu; skoraj vsi filmi na tak ali drugačen način govorijo o temi nesvobode.

Po knjigi Bohumila Hrabala posnet film Strogo nadzorovani vlaki (1966) v režiji Jiříja Menzla v ospredje postavlja anonimnega človeka, ki se je kljub številnim potencialom znašel na smetišču zgodovine. Mali človek je nasprotje velikega junaka iz, denimo, sovjetskih partizanaric. Pazniki na železniški postaji v Menzlovem filmu niso junaki, vselej pripravljeni za boj proti nacistom, temveč apolitični, smešno nevrotični posamezniki, ki jim je vojna v nadlogo. Mladega junaka Miloša Hrmo bistveno bolj kot politična stvarnost zanima rešitev kompulzivne osebne dileme, kako naj se obvaruje pred škandalom prezgodnje ejakulacije, saj mu je strah pred njo doslej preprečeval izgubo nedolžnosti. Na prvi pogled gre za pobeg pred zastrašujočo zgodovino v banalnost intime, v resnici pa se film z veliko mero sočutja norčuje iz nesorazmerne situacije, v kateri mali človek ni kos zgodovini (kako bi bil, saj se mu izmika celo prvi poljub z žensko, v katero je zagledan).

Menzlov film je postal svetovna uspešnica, leta 1968 ga je ameriška akademija nagradila z oskarjem. Pravijo, da gre za vrhunec češkega novega vala, toda noben film ni paradigmatski predstavnik tega gibanja; v nasprotju z Menzlovo grenko-sladko komedijo gibanje vključuje tudi bistveno bolj eksplicitno politična dela. Opozorimo na mojstrovino Jana Němca Zabava in gostje (O slavnosti a hostech, 1966), srhljivo alegorijo o oportunizmu; apatična skupinica ljudi si nekega popoldneva med piknikom na deželi pusti odvzeti svobodo brez slehernega poskusa odpora. To je skrajno pesimističen, nadvse aktualen film, ki vzrok za diktaturo najde ljudeh brez politične volje, ne le v pokvarjenih oblastnikih.

Omeniti velja tudi najbolj izzivalno avtorico v skupini novovalovcev. Věra Chytilová ni poznala strahu in ni priznavala omejitev: njen film Marjetice (Sedmikrásky, 1966) je tour de force svobodne filmske kreacije, primer čistega ludizma in transgresije.

Miloš Forman: film čutečega človeka proti ciničnemu establišmentu
Drugi del cikla se v štirih januarskih večerih osredotoča na kinematografijo Miloša Formana, najvidnejšega novovalovca. Forman je svetovno slavo dosegel v Ameriki, kamor je prebegnil na koncu 60. let po škandalu v zvezi s filmom Gori, gospodična (1967). Film je bil na Češkem prepovedan od leta 1967 do leta 1988, saj so v satiri o propadli veselici gasilskega društva cenzorji prepoznali provokativno alegorijo klavrne organizacije češke družbe.

Izčrpen vpogled v češki novi val, zlasti pa v kinematografijo in razburkano življenje Miloša Formana ponuja novejši dokumentarni film Forman proti Formanu (2019). Lani so ga prikazali na filmskem festivalu v Cannesu. Forman, prejemnik številnih oskarjev, se je tako na Češkem kot v Ameriki izkazal kot eden najboljših opazovalcev establišmenta, ki ga je skozi celotni opus postavljal zoper posameznikovo svobodo. "Ne vem, kaj je svoboda," govori avtor v omenjenem filmu, "to je beseda iz gline. Vsak jo pregnete na svoj način. Svoboda je tam, kjer je mogoče javno in glasno dvomiti o njenem obstoju."

Film je v resničen užitek tudi zato, ker je Miloš Forman nadvse vitalen in razgledan človek, sijajen pripovedovalec, tudi najbolj travmatične vidike svojega življenja pa podaja z lucidnim smislom za humor.

Na TV SLO 1 bomo predvajali drugo celovečerno delo Miloša Formana: Plavolaskine ljubezni (1965). To je nemara Formanovo najlepše češko delo, v vsakem primeru gre za najnežnejši pristop k motivu izgubljenosti malega človeka v socialističnem sistemu. Režiser je snov za komedijo našel v značilnem družbenem inženiringu v času socializma; v majhnem industrijskem kraju, kjer stoji tovarna s samimi delavkami, na vsakega moškega pride kar šestnajst žensk. Vodja kolektiva priredi ples, na katerem bi se mlada dekleta spečala z vojaki. Načrt je na videz popoln: kolikor žensk – toliko moških. A da prav to seveda ne deluje, pokaže osrednja sekvenca, v kateri trije vojaki groteskno nerodno taktizirajo, kako zapeljati tri dekleta. Resnične ljubezenske in življenjske zgodbe se nikdar ne držijo formule, če je ta matematično še tako pravilna.

Mlada delavka Andula, junakinja Formanovega filma, noč po plesu preživi (namesto z vojakom) z mladim pianistom, v noči, ki ju preživita skupaj, pa prebere preveč; v fanta se zaljubi in mu sledi v Prago. Tam jo doleti trpko razočaranje, fant je v resnici strahopeten in razvajen mamin sinko, njegovi starši vihajo nos nad dekletom iz neznanih krajev. Forman se ponorčuje iz prevzetnosti praške družine in pokaže, da so tudi v socializmu obstajale razredne razlike in predsodki; tudi v socializmu delavec ni bil obravnavan kot junak.

Kolja ali optimizem filma po žametni revoluciji
Češki novi val je obdobje neznanske izvirnosti v filmski kreaciji, a kmalu je sledil zaton. Po nasilnem koncu praške pomladi leta 1968 se je na Češkoslovaškem zgodila t. i. normalizacija, kar je pomenilo vrnitev v stanje pred demokratičnimi reformami. Češka filmska industrija se je spet zavila v cenzuro, omejitve, določene novovalovske avtorje je doletela prepoved ustvarjanja, prepovedali so prikazovanje najbolj prevratnih filmov, narejenih v 60. letih.

Po desetletjih represije in nesvobode torej nikakor ni nenavadna eksplozija optimizma v filmih v 90. letih, potem ko je žametna revolucija v obliki nenasilnega protestiranja odpravila komunistično tiranijo in je Češka posvojila kapitalističen ustroj.

Eden takšnih filmov, iz katerih kar vre optimizem, je Kolja (1996), ki opisuje sentimentalno prebujenje praškega samotarja v času žametne revolucije. V neki obliki tematizira tudi spravo s Sovjeti, ki so jim Čehi seveda, milo rečeno, zamerili večdesetletno okupacijo. Uspešnica je osvojila občinstvo po vsem svetu, njegov duh optimizma in sprave je prepričal tudi ameriško filmsko akademijo, ki je režiserju Janu Svěráku podelila oskarja za najboljši tujejezični film.

Kolja napoveduje postopno "holivudizacijo" oziroma amerikanizacijo filmske pripovedi v sodobni češki kinematografiji, ki je vse manj avtorska in vse bolj uniformna. S to analizo pa že delno povzemamo vsebino podkasta s Petrom Stankovićem – toplo vabljeni k poslušanju! (Podkast najdete na vrhu članka.)

Češka duša v jedru slovenske filmske klasike
Za konec spomnimo, da bi bila brez češkega prispevka močno prikrajšana tudi slovenska kinematografija. František Čáp, rojen blizu Prage, je iz Češke prebegnil v času zaostrovanja nadzora nad filmskim področjem leta 1948. Že doma so bili njegovi filmi med najbolj priljubljenimi in danes spadajo v češki kanon. Naši filmarji so ga v Slovenijo (že po njegovem prebegu iz Češke v Nemčijo) uvozili kot učitelja z namenom, da slovenske filmske delavce nauči obrtniških spretnosti. Ostalo je zgodovina: v Sloveniji se je ustalil, tu je ustvaril prvi slovenski filmski komediji Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957), pa tudi druga prelomna dela, denimo Trenutke odločitve (1955), edini slovenski film o spravi med partizani in domobranci.

V naših filmskih klasikah iz 50. let je po Čápovi zaslugi zaznati prvine svetovljanskega filmskega jezika: humanizem, toplino, humor, hollywoodsko eleganco in vitalnost. Vpliv češke kulture na slovenski film je praktično neizmerljiv.