Popularne kulture in družbenih gibanj 20. stoletja si ne moremo predstavljati brez rocka. V 60. in 70. letih so rokerice in rokerji z glasnim petjem, električnimi kitarami, kritičnimi besedili in nekonformistično držo protestirali proti stanju sveta. Rock je bil neločljiv od političnega boja. Kaj se je s političnostjo popularne glasbe dogajalo v desetletjih, ki so sledila? Kako je prihod "glasbene" televizije MTV spremenil obličje popularne glasbe? Kaj revolucionarnega so glasbene ikone, kot so Patti Smith, John Lennon in Frank Zappa, vnesle v politiko popa?

"Jezus je umrl za grehe drugih, ne za moje"
Glasbeni poznavalec Gregor Bauman v pogovoru z Ivano Novak, urednico filmskega programa na Televiziji Slovenija, navaja kantavtorico Patti Smith kot eno najiskrenejših in najprodornejših umetnic 20. stoletja. Botra punk rocka, kot ji pravijo, je postala zaradi serije izjemnih političnih potez. Za novo silo rocka jo je leta 1971 ustoličil pesniški recital v newyorški cerkvi sv. Marka, kamor je s seboj pripeljala kitarista Lennyja Kaya, ki je njeno vzneseno recitacijo pospremil z igranjem električne kitare – ta je v konservativnih družbenih krogih veljala za satanov inštrument.

Bauman z velikim zadovoljstvom govori o tem, s kako provokativnim stihom je "električna poetesa" začela svojo kariero: "Jezus je umrl za grehe drugih, ne za moje." Album Horses, ki se začne z omenjenim stihom v pesmi Gloria, še danes velja za enega najkultnejših v zgodovini popularne glasbe. "Konji" so leta 1975 rock glasbo zapeljali na temačnejšo in robustnejšo pot, jo elektrificirali in na novo osmislili s tem, da so dali prednost svobodnemu protestniškemu izrazu. Prapankovska, androgina podoba, s katero Patti Smith nastopa na sloviti naslovnici omenjene plošče, ki jo je opremil fotograf in njen umetniški sopotnik Robert Mapplethorpe, je postala novi ideal rockovskega občestva po vsem svetu.

Frank Zappa, etični lik v popu 20. stoletja
V ciklu na Televiziji Slovenija posebno mesto zaseda poglobljena dokumentarna pripoved Zappa, ki je bila posneta leta 2020. V dveh urah s premiernim prikazovanjem arhivskega materiala iz glasbenikovega zasebnega življenja in obsežnimi pričevanji glasbenikov končno zakrpa veliko luknjo v zvrsti glasbenega dokumentarca. Čeprav Frank Zappa velja za kultno figuro v popu 20. stoletja, je film iz leta 2020 prvi, ki mu uspe zapopasti glasbenikovo obsežno kariero, življenje, zagonetno osebnost in osvetliti še številne sociološke ter politične vidike njegovega glasbenega ustvarjanja. Filma ne moremo gledati drugače kot izkaz časti izjemnemu, a dolgo – in tudi danes – podcenjenemu skladatelju.

Ob premieri tega dokumentarnega priklona na nacionalki je treba povedati, da ima Frank Zappa v zgodovini popularne glasbe edinstveno mesto. Zgradil je samosvoj in nekonvencionalen glasbeni svet, ki ga je zaznamovalo nenehno eksperimentiranje, zato po zvoku in poetiki ni podoben nobenemu drugemu popularnemu ustvarjalcu. Za časa življenja je posnel 62 albumov, postumno so jih izdali še 43. Ker se pri fanatičnem ustvarjanju ni oziral na žanrske formule in zahteve komercialne glasbene industrije, ki je v času njegovega delovanja v 60., 70. in 80. letih od glasbenikov terjala vse večjo uniformiranost, velja za eno velikih etičnih figur v svetu glasbe. V glasbenem pogledu je bil inteligenten, zabaven, a nikoli banalen avtor. Skladbe iz popularnega opusa – poleg tega premore tudi obsežen opus instrumentalnih, "klasičnih" kompozicij – gredo takoj v uho in pritegnejo s svojo še danes svežo, satirično, duhovito, absurdno, družbenokritično držo. Ne nazadnje Zappova glasba slovi po zapletenih partiturah, ki terjajo virtuozno izvedbo. Znano je, da je slednjo dosegel s "tiranskim" odnosom do izvajalcev – film vendarle pojasni, da je od njegovih glasbenih sodelavcev to v resnici zahtevalo zgolj ogromno vaje in fokusiranosti.

Ničelna toleranca do represije
Zappa je imel izdelana politična stališča, ki jih je puritanski del Amerike, kar je bržkone razumljivo, doživljal kot precej skrajna. Dosledno kritično se je izražal proti represivnemu establišmentu v obliki organiziranih religij, cenzure, kulturne industrije in izobraževalnega sistema. Boril se je proti velikim založniškim hišam, ustanovil svojo neodvisno založbo in se na začetku 90. let udejstvoval tudi na političnem prizorišču z napovedjo kandidature na predsedniških volitvah v ZDA.

Gregor Bauman spominja na to, kako etičen lik je bil Zappa, pri čemer navaja eno od glasbenikovih izjemnih potez: "V času cenzure besedil se je zavzel za svoje glasbene kolege proti cenzuri, čeprav je takrat sam ustvarjal instrumentalno glasbo brez besedil. Cenzura se ga torej ni dotaknila, a se je kljub temu angažiral zanje, rekoč, da te packarije ne bo prenašal." Od Zappe se lahko učimo. V javnosti se je redno zavzemal za umetniško svobodo, zavračal represijo, čeprav bi bilo udobneje, če bi se umaknil v svoj studio in poskrbel le zase.

Zappa bi bil izobčenec tudi danes – če bi ga odkrili
Čeprav je Zappovo ustvarjalnost podpirala velika skupina zvestih privržencev, ga je širši svet, bržčas zaradi "skrajnih" stališč in avantgardnih stremljenj, vedno potiskal na obrobje. Govoril je, da je "vedno le čakal, kdaj se ga bodo znebili". Bauman meni, da bi bil Zappa v današnjem svetu še večji izobčenec, kot je bil svojčas – če bi današnje občinstvo takšnega glasbenika, kot je bil on, seveda, sploh znalo odkriti. Sodobno glasbeno vesolje se nezadržno širi, verjetno skozenj plava vesoljno veliko različnih "Zapp", glasbenikov, ki premikajo meje in počno genialne reči. A kako jih najti, komu je dano zasijati? Dandanes imajo celo glasbeni poznavalci težave s črnimi luknjami. V nepregledni množici glasbenih izbir, ki nam jih blagovoli nameniti internetna tehnologija, je težko izslediti celo manj opazne, a že uveljavljene zvezde, ki se niso prebile čisto v ospredje.