Štirje slovenski impresionisti so na svojih delih tistemu najbolj tradicionalnemu občinstvu dokazali, da je tudi krajina vredna samostojne likovne obravnave. Med štirimi umetniki je bil pri obravnavi motivike najbolj slovenski prav Ivan Grohar, ki se je po mnenju nekaterih tudi najbolj vzneseno vživel v naravo.

Leta 1904 je tako na očetovi domačiji na Heblarjih naslikal Macesen, ki ga je nato sam obrezal in gledalčevo pozornost še dodatno usmeril na sam macesen. Iz prijetno domače pokrajine je ustvaril udarno moderno sliko, v kateri na sredino postavljen macesen predstavlja tudi simbolični avtoportret. Oddaja je bila na ogled na 1. programu TV Slovenija. Danes je Groharjev Macesen mogoče občudovati v stalni zbriki Nardone galerije, pri nastanku oddaje pa je na pomoč priskočil tudi poznavalec impresionizma Andrej Smrekarj.

Od Londona do Varšave
Leta 1867 v Spodnji Sorici rojeni umetnik je začel svojo pot kot cerkveni slikar, nato je prehodil pot realizma, na njegovo umetnost pa je močno vplival Giovanni Segantini. Po letu 1900 je slikal s simbolističnimi prvinami, pozneje pa dokončno prevzel impresionizem. Po razstavi, ki so jo imeli leta 1904 štirje slovenski impreisonisti - poleg Groharja še Rihard Jakopič, Matej Sternen in Matija Jama - v Mietkejevi galeriji na Dunaju, je Grohar pozneje razstavljal v dunajski Secesiji, v Beogradu, Londonu, Krakovu, Varšavi, Trstu, Devinu, Berlinu in drugod.

Slikarju, ki je za jetiko umrl leta 1911, so 1926 pripravili spominsko razstavo. Njegovo slikarstvo je imelo precejšen vpliv na poznejše umetnike, njemu v čast pa v Škofji Loki vsako leto pripravijo Malo Groharjevo slikarsko kolonijo. Med njegova bolj znana dela sodijo še Brna (1899), Srce Jezusovo (1900), Pod Koprivnikom (1902), Rafolško polje (1903), Pomlad (1903), Škofja Loka v snegu (1905), Sejalec (1907), Krompir (1909/1910), Mož z vozom (1910) in Črednik (1910).