S temi besedami v Kinodvoru napovedujejo tretjega iz serije filmov Glasba je časovna umetnost, ki bo premiero doživel 12. junija. Gre za dokumentarec v režiji Igorja Zupeta, naslovljen LP film Laibach, ki v ospredje postavlja njihov prvi uradno izdani domači album iz leta 1985, zgolj s črnim križem na ovitku.

V tretje gre z Laibach ...
V seriji filmov Glasba je časovna umetnost so predstavljene ključne slovensko-jugoslovanske plošče, ki so spreminjale družbeno in kulturno krajino nekdanjega skupnega prostora. Prvi dve sta bili Dolgcajt skupine Pankrti, prav tako v Zupetovi režiji, in Pljuni istini u oči zasedbe Buldožer, ki ga je režirala Varja Močnik.

Režiser Igor Zupe poudarja, da LP film Laibach predstavlja vrhunec omenjene serije. "Če sta prvi dve plošči Pankrtov in skupine Buldožer predstavljali generičen izraz, v smislu, da so se določeni glasbeni pojavi, ki so se dogajali zunaj Slovenije in Jugoslavije uvažali in se nato z nekajletnim zamikom zgodili tukaj, album Laibachov predstavlja implicirane spremembe v širšem smislu, saj je skupina pozneje postala eden svetovno najpomembnejših glasbeno-umetniških kolektivov," je povedal Zupe.

Prelomni trenutki prvih petih let
Eden izmed izzivov, ki so si jih zadali ustvarjalci filma, je predstaviti intimno plat zasedbe, a brez njene demistifikacije. V filmu spremljamo prelomne trenutke prve petletke delovanja samooklicanih "inženirjev človeških duš", pri čimer predstavi ustanovne člane skupine, med katerimi je tudi tedanji frontman Tomaž Hostnik (1961-1982).

V filmu so pričevanja članov skupine, njihovih sodelavcev in sodobnikov prepletena z arhivskimi posnetki. Rdečo nit filma predstavlja sama plošča, ki jo na začetku na gramofon položi pevec skupine Milan Fras in skozi dokumentarec bedi nad njenim predvajanjem.

Čemu se sploh lotili dokumentarca o skupini Laibach, še posebej glede na to, da je o njih že veliko znanega, lani pa je bil na sporedu uspešen film, vezan na njihovo gostovanje v Severni Koreji Dan osvoboditve režiserjev Ugisa Olteja in Mortena Traavika? Kot je povedal režiser, je ustvarjalcem dokumentarca LP film Laibach predstavljalo velik izziv predvsem, "kako iz plošče iz leta 1985 ustvariti absolutno aktualen in dober projekt".

Prepoved imena in javnega nastopanja
Skupina Laibach je maja 1983 sicer z ZKP-jem RTV Ljubljana podpisal pogodbo za ploščo Nebo žari, ki pa nikoli ni izšla. Provokativnima nastopoma na zagrebškem Bienalu in v oddaji TV Ljubljana, ki je vključen v film, je sledila prepoved imena in javnega nastopanja skupine. Zato je leta 1985 prva plošča Laibachov v Sloveniji izšla pri založbi ŠKUC Ropot brez imena in naslova, zgolj s črnim križem na ovitku.

Po prepričanju Zupeta je ta album "ena največjih umetnin 20. stoletja v slovenskem prostoru in vključuje vse nastavke za poznejše delovanje skupine". Na njem so zbrane ključne pesmi zasedbe, kot so Brat moj, Država, Panorama, Sila in Cari amici. Drugi velik izziv, s katerimi so se spoprijeli ustvarjalci filma, pa je bil po besedah Zupeta, kako priti v "komandni ustvarjalni štab skupine" in prikazati njeno intimno plat – ob tem da je zasedba sama prav to plat vselej zanikala oziroma skrivala.

"Tu se je že začelo tako, da se je kršilo vse."
"To ploščo bi v njihovem opusu definitivno postavil na vrh. To je Laibach v pravem pomenu besede. Namreč, pri prvi plošči so bili oni avtorji vseh skladb. /.../ Dejstvo je, da so se naučili ogromno studijskega dela in predvsem, kako razgraditi sami sebe. Skratka, če poznaš pravila, jih lahko kršiš. Tu se je že začelo tako, da se je kršilo vse," pa v dokumentarcu med drugim pove glasbeni producent Neven Smolčič.

Film, scenarij katerega podpisuje Igor Zupe skupaj z Igorjem Bašinom, je nastal v produkciji Nord Cross Production s koprodukcijo Strupa, Tevefona, RTV Slovenija in s finančno podporo Slovenskega filmskega centra.