V tradicionalnih filmih ropa se kri navadno ne preliva v potokih: zlikovci si pot v trezor raje kot s streljanjem utrejo s pretkanostjo. Foto:
V tradicionalnih filmih ropa se kri navadno ne preliva v potokih: zlikovci si pot v trezor raje kot s streljanjem utrejo s pretkanostjo. Foto:
The Killing
Testnemu občinstvu Kubrickov film The Killing ni bil všeč, zato ga je studio 'prisilil', da je film zmontiral še enkrat, v bolj linearni obliki - a končni rezultat je bil še manj razumljiv. Film so tako v kino poslali v prvotni obliki, danes pa zaradi svoje nelinearne forme velja za predhodnika filmov Reservoir Dogs, Šund in drugih.

Zgodovina filma je posejana z zgodbami, v katerih lopovi (mali in veliki) kujejo načrte, kako se bodo po enem samem briljantnem podvigu s koktajlom v roki upokojili v senci kakšne tropske palme. In če si želiš ogromen kup denarja, je najboljši naslov seveda banka, so pa "filmi ropov" (ang. heist movies) na muho že vzeli vse od konjskih dirk do sefov in bogatih Teksašanov. Morda je skrivnost trpežnosti žanra v tem, da se je z junaki lahko poistovetiti - nenazadnje so praviloma zelo inteligentni ljudje, ki si želijo nekaj, čemur večina ne bi rekla ne - ogromen kup denarja.


So zlata leta že mimo?
"Stara šola" filmov o ropih je gledalcu pustila občudovati lopovov pogum, pamet in ambicioznost, na koncu pa vseeno posredno obsodila njegov pohlep - ropi so se praviloma ponesrečili, kar kaže na korenine žanra v filmu noir in na "moralni imperativ" - obsoditi zločin kot način življenja (seveda obstajajo izjeme, na primer Bound (1996)).
Zlata doba žanra so bila petdeseta in prva polovica šestdesetih let, o čemer pričajo filmske klasike White Heat (1949), Asphalt Jungle (1950), The Killing (1956) in The Killers (1964). Podobne ideje so imeli v tem času Francozi - Rififi (1955) in Bob le flambeur (1955) -, potem pa se je počasi začel zaton. Napete, minimalistične prizore (na primer) preučevanja gradbenih načrtov banke so zamenjale vrhunsko dodelane dirke z avtomobili (ladjami, helikopterji ...), ki so prej kot izziv za možgane le še paša za oči.
Kot v knjigi Shots in The Mirror razloži Nicole Rafter, filmov ropov ne gre mešati z drugimi podzvrstmi trilerja (npr. filmi maščevanja), prav tako pa ne z roparskimi filmi (ang. robbery movies); zadnji so bolj epizodični in se osredotočajo na celotno prestopniško "kariero" zlikovca v precepu, ne pa na en sam rop (dober primer je film Bonnie in Clyde).
V nadaljevanju je nanizanih samo nekaj boljših (pa čeprav ponesrečenih) ropov iz filmske zgodovine. Vabimo vas, da v komentarjih naštejete še svoje najljubše.
Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si



Strogo gledano ne sodi k drugim, ker je komedija, a si vseeno zaluži omembo. Scenarist Troy Kennedy Martin se je tradiciji filma ropa izognil tudi s tem, da je v zgodbi o kraji zlata mestu Torino več poudarka kot na sam rop dal na to, kako bo tolpa pobegnila. Dolg prizor pregona skozi neznansko prometno gnečo je nedvomno zapisan v filmsko zgodovino. Mimogrede, izjavo Michaela Caina 'Razstreliti bi morali samo preklemana vrata! (You're only supposed to blow the bloody doors off!) so Britanci leta 2003 izglasovali za najboljšo enovrstičnico v domačem filmu vseh časov.
Reservoir Dogs (r: Quentin Tarantino, 1992) - Ko človek enkrat vidi celovečerni prvenec Quentina Tarantina, si brutalnega nasilja na podlago pesmi Stuck in The Middle With You ali pa, denimo, koleričnega Steva Buscemija ('Zakaj moram biti jaz gospod Roza?!') še dolgo ne bo spravil iz glave. Samega ropa nam Tarantino nikoli ne pokaže, saj je le sprožilec dogajanja. Šest prekaljenih zločincev, ki se med seboj poznajo le po vzdevkih (gospod Beli, gospod Rjavi itd.) se loti do potankosti premišljenega ropa diamantov po naročilu. Ko se podvig katastrofalno sfiži (sredi dejanja se pojavijo policisti), se jim posveti, da mora biti eden izmed njih ovaduh ...
Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (r: Guy Ritchie, 1998) - Film, ki je med zvezde izstrelil tako Guya Ritchieja kot Jasona Stathama. Težave se začnejo, ko je mlad goljuf s kartami sam žrtev prevare, ki ga stane pol milijona funtov. Da bi poplačal svoj nov dolg mafijskemu šefu, s prijatelji sklene oropati manjšo roparsko tolpo, ki ima vrhovni štab v sosednjem stanovanju. Film je hiter, glasen, zabaven in po mnenju mnogih še vedno najboljša stvar, kar jih je Ritchie kdaj posnel.
Bančni rop (r: Roger Donaldson, 2008) - Kriminalka, ki jo še nekaj dni lahko ujamete v Kinodvoru, je bila posneta po resničnih dogodkih: razkriva ozadje enega najbolj odmevnih in uradno še vedno nepojasnjenih bančnih ropov v Veliki Britaniji. Ker je dogajanje postavljeno v leto 1971, imamo namesto z visoko tehnologijo, ki se ji v filmih skoraj ne moremo več izogniti, opravka s 'staro šolo' - s cepini in lopatami, s kopanjem pod zemljo in z razstreljevanjem zidov. 'Naši' tatovi namreč skopljejo predor pod londonsko ulico Baker, vdrejo v podzemni sef tamkajšnje banke in izpraznejo na tisoče zasebnih predalov z nakitom in gotovino v skupni vrednosti več milijonov funtov. Nobena dragocenost ni bila nikoli najdena, pa tudi preiskava je bila na ukaz 'z vrha' prekinjena. Zdaj izvemo, da so bile vsega skupaj krive 'poredne' slike pripadnice kraljeve družine ... Foto: EPA