Otakar Vávra, ki je zaslovel še pred drugo svetovno vojno in ki je pomagal uveljaviti t. i. "čehoslovaški novi val" v šestdesetih, je v svoji karieri posnel več kot 50 igranih filmov, bil pa je, kot rečeno, tudi soustanovitelj znamenite praške filmske akademije FAMU. Pri njem sta se sedme umetnosti med drugim učila tudi oskarjevca Jiři Menzel in Miloš Forman. "Že njegovi prvi filmi so bili zelo kultivirani, obenem so bili uspešni pri gledalcih," je o pokojniku včeraj izjavil Menzel. Dekan FAMU-ja Pavel Jech ga je označil kot "eno najpomembnejših osebnosti v zgodovini češkega filma".

Pri Vávri je študiral tudi Emir Kusturica. "Kar sem se naučil o filmu, sem se naučil od njega," je srbski režiser še julija o starejšem kolegu pripomnil med obiskom Prage.

Na vrhuncu svoje ustvarjalne moči je bil Vávra verjetno v šestdesetih, ko je tudi njegova Zlata kraljica (Zlatá reneta, 1965) osvojila glavno priznanje filmskega festivala v San Sebastianu. Njegovo najbolj znano delo pa je film Kladivo za čarovnice (Kladivo na čarodějnice, 1969) o inkviziciji in sežiganju čarovnic v 17. stoletju. Film so tedaj interpretirali kot kritiko montiranih sodnih procesov in stalinističnih čistk v 50. letih prejšnjega stoletja.

Preveč voljno sodeloval z režimom, ki je bil pač na oblasti?
Vávra velja za nestorja češkoslovaškega filma, čeprav je bila njegova politična prilagodljivost različnim režimom svoj čas deležna tudi ostrih kritik - v obdobju komunizma je namreč snemal epohalne, politično instrumentalizirane zgodovinske filme. Zelo reprezentativna je na primer njegova Nema barikada (Němá barikáda, 1949), ki sovjetsko osvoboditev Prage prikaže v veličastni luči in ki je iz Vavre naredila najpomembnejšega češkega režiserja stalinistične dobe.

Obsodb je bilo deležno tudi njegovo delovanje v času nemškega protektorata nad Češko. (Na njegov 100. rojstni dan je ena izmed čeških revij na naslovnici objavila njegovo fotografijo, obdano na eni strani s svastiko ter na drugi s srpom in kladivom; s tem so bolj ali manj ponazorili ostanke zamere, ki so jih številni češki ustvarjalci še gojili do Vavrove, milo rečeno, prilagodljivosti.)
Labodji spev
V 30. in 40. letih preteklega stoletja je med drugim sodeloval z igralkama Adino Mandlovo in Lído Baarovo (to je tista igralka, ki je pozneje postala ljubica Josepha Goebbelsa). Po žametni revoluciji leta 1989, ko je državna podpora filmski industriji tako rekoč presahnila, se je moral Vávra odpovedati velikopoteznim načrtom za svoj magnum opus, zgodovinski film Evropa je plesala valček (Evropa tančila valčík). Po tem je posnel le še en film, kratki Moja Praga (Moje Praha) leta 2003.