Bernhard Schlink je v Bralcu (Der Vorleser) zapisal zgodbo o 15-letnem Michaelu, ki se po naključnem srečanju z 20 let starejšo Hanno zaplete v ljubezensko razmerje. Ob vsakem obisku pa bere Michael Hanni dela klasične književnosti, ona pa jih hlastno posluša. Sedem let pozneje naleti Michael na Hanno na sodnem procesu, kjer je obtožena sodelovanja v nacističnem uničevalnem procesu kot paznica v Auschwitzu. Hanna pa skriva še eno skrivnost, nepismenost ... Roman, ki je izšel leta 1995, tako spodbuja razmislek o subjektivni in objektivni krivdi in o odgovornosti vsakega posameznika za usodo sveta. Film je režiral Stephen Daldry. Foto:
Bernhard Schlink je v Bralcu (Der Vorleser) zapisal zgodbo o 15-letnem Michaelu, ki se po naključnem srečanju z 20 let starejšo Hanno zaplete v ljubezensko razmerje. Ob vsakem obisku pa bere Michael Hanni dela klasične književnosti, ona pa jih hlastno posluša. Sedem let pozneje naleti Michael na Hanno na sodnem procesu, kjer je obtožena sodelovanja v nacističnem uničevalnem procesu kot paznica v Auschwitzu. Hanna pa skriva še eno skrivnost, nepismenost ... Roman, ki je izšel leta 1995, tako spodbuja razmislek o subjektivni in objektivni krivdi in o odgovornosti vsakega posameznika za usodo sveta. Film je režiral Stephen Daldry. Foto:
The Boy in the Striped Pajamas
The Boy in the Striped Pajamas (Fant v črtasti pižami) je zgodba o drugi svetovni vojni, kot jo vidimo skozi oči 8-letnega sina vodje koncentracijskega taborišča. Mali Bruno se spoprijatelji z zaprtim judovskim vrstnikom.
Adam Resurrected, Jeff Goldblum
Paul Schrader z Adam Resurrected na filmsko platno prenaša izredno uspešen roman izraelskega pisatelja Jorama Kaniuka, ki podaja zgodbo o judovskem klovnu, ki mora zabavati naciste v koncentracijskih taboriščih. Klovna Adama igra Jeff Goldblum, vloga poveljnika taborišča, ki z njim ravna kot z navadnim psom, pa je pripadla Willemu Dafoeju.
Defiance: Trije judovski bratje iz Poljske, ki so jo okupirali Nemci, pobegnejo v Belorusijo, kjer se pridružijo ruskim upornikom in skušajo zgraditi vas zase in za druge partizane.

Letos okrog božiča bodo ameriške kinematografe in oglase "v-priporočilo-Akademiji", ki jih objavljajo revije, preplavili nacisti. Porast "resnih" tematik je za začetek odštevanja do oskarjev sicer značilen, a že dolgo let nismo v popkulturi videli toliko svastik, jahalnih hlač in igralcev, ki so bili pripravljeni upodobiti nosilce najbolj daljnosežnega zla polpretekle zgodovine.
David Thewlis v filmu The Boy in the Striped Pajamas igra vodjo koncentracijskega taborišča, Williem Defoe bo imel podobno vlogo v Adam Resurrected, novem filmu Paula Schraderja. Tu je seveda tudi Bralec, filmska adaptacija istoimenske knjižne uspešnice Bernharda Schlinka: Kate Winslet je nekdanja paznica koncentracijskega taborišča, ki ji sodijo zaradi vojnih zločinov. Daniel Craig se bo iz akcijskega junaka prelevil v etičnega: Tuvia Bielski, ki ga bo igral v Defiance, filmu Edwarda Zwicka, je bil resnični vodja skupine judovskih partizanov, ki so se v beloruskih gozdovih borili proti Nemcem. In kdo bi pozabil na javno tolikokrat zasmehovanega Toma Cruisa, ki pa je (seveda) stopil na "pravo" stran - v Valkyrie Bryana Singerja bo Claus von Stauffenberg, "odpadniški" nacistični častnik, ki je skušal atentirati firerja.

V Evropi, kjer smo bili svojemu "valu" zgodb v zvezi s holokavstom priča zadnjih nekaj let - spomnimo se samo filmov Ponarejevalci, Propad (oba sta dobila tujejezičnega oskarja), Zwartboek (Črna knjižica) in Zadnji dnevi Sophie Scholl - se tematski sklop prav tako nadaljuje: pri nas (še) nismo videli filmov Plus tard Izraelca Amosa Gitaija (o mladem moškem, ki zbira spomine na svoja stara starša, ki sta umrla v taborišču) in lanskega Un secret Clauda Millerja.

Morbidna preokupacija z največjo grozoto 20. stoletja?
Moralna imperativa, ki ju je vzpostavil pokol šest milijonov evropskih Judov, sta Nikoli več in Nikoli ne pozabimo, kar seveda pomeni, da je treba zgodbo o holokavstu ponavljati spet in spet. Toda sama razsežnost vojnih zločinov, ki jih imamo v mislih, pomeni, da bodo vse knjige, scenariji in filmi na to temo nezadostni. Kar vodi v pisanje novih knjig ...

Kmalu po vojni je nemški kritik T. W. Adorno izjavil, da je "barbarsko pisati poezijo po Auschwitzu". To so mnogi razlagali kot odredbo tišine, kot prepoved uporabe "navadnih" sredstev kulture za pričanje o genocidu. Toda Adornovo opozorilo so večkrat citirali kot upoštevali. In če je tragedija druge svetovne vojne navdahnila številne velike umetnine (poezijo Paula Celana, Eisenmannov spomenik žrtvam holokavsta v Berlinu ...), je zavest, da je treba to tematiko načenjati še posebej taktno, tudi razlog za nastanek številnih sentimentalnih ali cenenih del, ki so bila samo zaradi obravnavane teme bolj varna pred kritiko, kot bi bila sicer.

Spielbergovi epopeji Schindlerjev seznam gre zahvala, da se je holokavst zasidral v zavest tudi tistih zgodovinsko slabše podkovanih Američanov - toda Hollywood nikoli ne "prodaja" teme brez vsaj majhnega žarka optimizma, celjenja ran ali odrešitve. Tako je tudi Schindlerjev seznam, čeprav nam pokaže vso grozo Krakovskega geta, konec koncev zgodba o junaškem odporu, trpežnosti in preživetju. Tudi številni drugi filmi so se raje kot na uničenje in obup osredotočili na upanje in preživetje verjetnostnemu izračunu navkljub. Kjer je v ospredju smrt - The Boy in the Striped Pajamas bo že tak film - je prikazana zelo estetsko, s poudarjenimi duhovnimi prvinami. Tudi resnične zgodbe je pogosto treba "stlačiti" v tematske okvire hollywoodske norme: prepovedana ljubezen, plemenito samožrtvovanje, moralni upor do konca.

Obtožbe cinizma nikoli povsem ne potihnejo
Kate Winslet je nekoč izjavila: "Opazila sem, da imaš, če posnameš film o holokavstu, zagotovljenega oskarja." To je bilo rečeno v šali, a vsi vemo, da so šale smešne, ker so resnične. Kako sicer pojasniti prihod vseh teh filmov v ameriške kinodvorane ravno novembra in decembra? Najbrž ne s tem, da spodbujajo božično razpoloženje ...

Film o holokavstu je za ameriško občinstvo dandanes enakovreden vesternu ali akcijskemu filmu - pač še en žanr, ki upoštava določen skupek pravil in klišejev. Po eni strani je film najpogostejši način ohranjanja spomina, po drugi strani pa je nenehno ponavljanje tudi - vrsta pozabe.

(delno po New York Timesu) Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si