Simon Popek je drugo leto programski direktor ljubljanskega filmskega festivala, saj je lani prevzel krmilo od Jelke Stergel. Z njim smo se pogovarjali tudi o tem, kako poteka izbira filmov, zakaj je tako malo projekcij, v katero kategorijo sploh sploh spada festival, zaupal pa nam je tudi svoje najljubše filme.

Zapisali ste, da je drugi najtežji. Kako torej poteka?
Po načrtih. Kot kaže bo v redu, mogoče bo tudi rekordni festival glede obiska, vsi so tudi zadovoljni s festivalom, vključno z menoj.

Kaj je tisto, kar ste s svojim prihodom na festival spremenili?
V programskem smislu sem malce spremenil sekcije, nekatere sem ukinil, druge pa dodal. Sekcije sicer razumem kot vodilo gledalcem, da bodo vedeli, kaj pričakujejo, če se odločijo za ogled filma iz določene sekcije. Prav tako sem želel tudi okrepiti sekcijo retrospektiv, saj menim, da si mali festivali, ker ne morejo pripeljati velikih zvezd, gradijo imidž ravno na retrospektivah.

Vsako leto je rekorden obisk, a število projekcij ostaja enako.
Števila projekcij ne moremo povečati, saj se festivalske kopije lahko predvajajo le dva do trikrat. Filmov ne moremo namreč vrteti desetkrat, edino, če so že odkupljeni s strani lokalnih distributerjev.

Festival ste tudi skrajšali z 15 na 12 dni ...
Takšno število dni se mi zdi optimalno. Po naših raziskavah sicer festival obišče 11.000 obiskovalcev, povprečno kupijo 4,5 karte, oziroma si ogledajo film dvakrat na teden. Tisti, ki kupijo 20 kart, pa jim je vseeno, koliko filmov na dan bodo gledali.

Kako pa, da letos niste sodelovali s Kinoteko?
Letos nekako obojestransko nismo čutili potrebe, naslednje leto pa bomo verjetno že spet sodelovali, saj je načrtovano, da bodo kino Komuna zaprli. To zna biti velik problem za obisk, saj je to ena največjih dvoran.

Koliko časa pa traja organizacija festivala?
Običajno po canskem festivalu začnemo izbirati filme, pred tem pa imamo že določene retrospektive.

Zakaj pa ste se letos odločili za pregled katalonskega filma?
Tako kot smo lani imeli novi romunski in neodvisni ameriški film. Nekje začutiš, da je nekje ena generacija posebnih filmarjev, poleg tega pa smo tudi pogledali, česa ni bilo veliko prisotnega na prejšnjih edicijah festivala. Sam sem imel tudi averzijo do španskega filma, ker me ni navdušilo tisto, kar sem videl. Na katalonski film pa so me opozorili programski sodelavci.

Ali ima izbira tudi kaj skupnega z otvoritvenim filmom festivala Vicky Cristina Barcelona?
Ne, ne, to je bil štos za otvoritev. Katalonski filmi so bolj spiritualni in kontemplativni, oni ne delajo nekih komedij. Sicer pa gre predvsem za katalonsko filmsko šolo, ki se navezuje na avantgardo 60. let. Ključen režiser tega obdobja je Perre Portabella, ki je prisoten na festivalu z dvema filmoma, Varšavski most in Tišina pred Bachom. Gre za osemdesetletnega veterana, ki še vedno dela odlične filme. Še posebej me veseli, da imamo predstavnike treh različnih generacij, tako da lahko ljudje vidijo, da je katalonski film nekaj, kar je že vseskozi obstajalo, čeprav se jim ni uspelo nikoli prebiti v festivale najvišje ravni, saj snemajo preveč osebne filme, da bi lahko zanimalo medije in široko občinstvo. Očitno pa to ne velja za občinstvo Liffa, saj so vsi filmi dobro obiskani.

Kakšna je sploh definicija festivala?
Gre za B-festival, ki je narejen za lokalno občinstvo, saj nanj ne hodijo večji producenti in mediji. Mi smo na ravni festivalov v Solunu, Torinu, Dunaju. Prihaja pa kar nekaj novinarjev iz tujine.

Kaj je vodilo pri izboru filmov?
Vodilo je sodoben kvaliteten film, pri čemer je pomembna tudi raznolikost. En tip filmov so zmagovalci velikih festivalov, drugi so veliki mojstri, ki sploh ne želijo več tekmovati, saj imajo občutek, da so že vse zmagali (na primer Woody Allen). Za nas pa je najbolj pomembna sekcija perspektive, v kateri sodelujejo režiserji s svojim prvim ali drugim celovečernim filmom. To je tudi naša tekmovalna sekcija, v katero vložimo največ truda.

Zakaj pa takšna omejitev pri tekmovalnem sporedu?
Sam sem vedno mnenja, da nagrad ne potrebujejo uveljavljeni režiserji, temveč tisti, ki se šele prebijajo. Ne vidim tudi nobenega pomena, da bi tukaj tekmovali enaki filmi, kot tekmujejo na velikih festivalih. Če si majhen festival, imaš namreč dve opciji, ali si regionalen festival, kjer tekmujejo filmi iz neke regije, kot to velja za sarajevskega, ali pa se odločiš za mlade avtorje. To smernico je Liffu dala že moja predhodnica Jelka Stergel.

Ali lahko govorimo o nekih skupn ih imenovalcih pri teh filmih?
Od leta 2000 naprej se režiserji velikokrat poslužujejo brutalnega naturalizma. Tipičen takšen film na letošnjem Liffu je Lakota. Zdi se mi, da prav canski festival najbolj išče takšne filme z ekstremnimi estetikami, ki razdelijo občinstvo na tiste, ki jih ljubijo, in tiste, ki jih sovražijo. Težko pa bi govorili o nekih skupnih imenovalcih, saj je na festivalu tudi ne iščemo, ker želimo ponuditi čim bolj različne estetike in pristope. Po drugi strani pa skupne točke iščemo pri retrospektivah, katerim bi lahko v prihodnje poleg avtorskih in nacionalnih dodali tudi kakšno tematsko.

Kako pa je s številom slovenskih filmov?
Na žalost je zadnji dve leti Festival slovenskega filma malce pred Liffom, zaradi česar ne vidim potrebe po ponovnem pregledu vseh slovenskih filmov. Tudi letos sem se odločil za en film, nobeden pa se mi ni zdel primeren za uvrstitev v tekmovalni spored.

Datum Liffa pa ostaja nespremenjen?
Datum je optimalen, sicer ne z organizacijskega vidika, saj je velika bitka za filmske kopije zaradi največjega števila festivalov, temveč z vidika občinstva. Zunaj je namreč že bolj mrzlo in je prej tudi tema, tako da namesto sprehoda po soncu lahko gremo na ogled filma. Prav tako je primerno tudi za študente, našo najštevilčnejšo publiko, saj se je leto šele začelo, pa tudi izpitov še ni.

Ali lahko naštejete svoje najljubše filmi na letošnjem festivalu?
Vzdržujem se govoriti o tekmovalnem sporedu, izmed netekmovalnih pa so to naslednji: Tišina pred Bachom, Združena rdeča armada, Božična zgodba in Snemaj!

Blaž Kosovel
blaz.kosovel@rtvslo.si