Dokumentarec o ruskem disidentu Aleksandru Litvinenku, čigar umor je lani poglobil razkol med Rusijo in zahodom, so zdaj naknadno uvrstili na spored canskega filmskega festivala. Film Vstaja. Primer Litvinenko režiserske dvojice Andreja Nekrasova in Olge Konskaje se bo z drugimi 22 filmi potegoval za glavno nagrado festivala, zlato palmo.

Ruske oblasti že od samega začetka trdijo, da je vsako namigovanje, da ima njihova tajna služba kakšno povezavo z umorom, absurdno; zato Lugovoja Britancem ne nameravajo izročiti.

Posreden namig na politične pritiske?
Nekrasov pravi, da je bil film končan pred dobrimi tremi tedni - torej še preden je v svetu odjeknila vest o domnevni krivdi umorjenčevega stanovskega kolega. Prav tako poudarja, da ni bila njegova ideja obdržati film kot skrivnost do zadnjega hipa. "Ne morem trditi, da je šlo za kakšne politične pritiske iz ozadja. Take nenapovedane projekcije na festivalih niso nič novega."

Film ne išče morilca
Režiser, ki je tudi sam glasen kritik Putinovega režima, je skušal s filmom predvsem osvetliti motive storilcev. "Naloga policije in tožilcev je, da odkrijejo, kam vodi sled polonija," pravi Nekrasov, "mene zanimata kontekst umora in razlogi zanj." Za dokumentarec je uporabil posnetke zadnjih štirih let, ki jih je prepletel z intervjuji z Litvinenkovo vdovo Marino. "Nočem ga prikazati nekritično. Mislim, da bo ljudem jasno, na čigavi strani je moja simpatija, a to ne pomeni, da film ni objektiven."

Zdaj spi z enim očesom odprtim
Nekrasov, ki je bil tudi dober Litvinenkov prijatelj, je dolge ure prebedel ob zastrupljenčevi bolniški postelji; zabeležil je tudi njegove poslednje besede: "Barabe so me dobile. Ampak vseh ne bodo dobili." Tudi sam se je že bal za svojo varnost: januarja so ga menda "stari prijatelji" iz domovine svarili, naj nikar ne snema "protiruskih filmov."

A. J.