Da prvenci in "temni konji" na Festivalu slovenskega filma lahko pobirajo najvišje nagrade, so v zadnjih letih dokazali Gačićev Boj za, pa seveda Bičkov Razredni sovražnik in Prespana pomlad Dominika Menceja.

Napovedovanje zmagovalcev na dan razglasitve je seveda nehvaležno delo, zato ostanimo le pri komentarju, da je celovečerni prvenec Mateja Nahtigala, Psi brezčasja, v slovenski film pripeljal zelo dobesedno interpretacijo filma noir, ki marsikaj dolguje tudi azijski kinematografiji in trenutnemu trendu kompleksnih detektivskih nadaljevank, kot je Pravi detektiv.

Protagonist naše zgodbe, primerno turobni in enigmatični Rok Osterberg (Primož Vrhovec), se po štirih letih v tujini vrača v domače Velenje (ki pa bi, očiščeno vseh topografskih označevalcev, lahko bilo katera koli sprana industrijska pokrajina, anonimno mesto greha, če hočete). Razlog za vrnitev je hladnokrven umor njegovega mlajšega brata, ki je v grob spravil tudi njegovo mamo, za katero je bila sinova smrt očitno prehud udarec. Tako Rok v nekaj dneh izgubi osebi, ki sta mu bili najbližje.
Scenarij za film je nastal po predlogi istoimenskega romana Zorana Benčiča, sicer pevca zdaj že razpadle velenjske skupine Res Nullius (ki pa se je za film ponovno zbrala in zanj napisala glasbo). Nahtigal je z Res Nulliusi predhodno že sodeloval kot režiser spotov Rock'n'roll in Vagon raztrganih duš, zato je projekt nekako logična nadgradnja njihovega sodelovanja.

Pravila stare šole
Ker nemočna policija s starim družinskim prijateljem, višjim inšpektorjem Kramerjem (Niko Goršič) na čelu, ne more najti morilca, se Rok odloči, da bo storilca poiskal sam. Tako začne pot nazaj v svet, ki ga je pred toliko leti pustil za seboj. V zapleteni štreni, vredni romanov Jamesa Ellroya ali Raymonda Chandlerja, se na vrtiljaku korupcije in organiziranega zločina izmenjujejo mafijec Đango (Predrag Mitrović), mali diler Aldo (Akira Hasegawa), klasična noirovska fatalka Katarina (Vida Breže), hirajoča nekdanja veličina podzemlja Spaski (Ivo Barišič), korumpirani policist Polak (Blaž Setnikar) in še cel kup drugih.

Kot narekujejo - strogo aplicirana - pravila žanra, film zaznamujeta tudi protagonistova naracija iz "offa" in ekspresionistična, skoraj monokromna fotografija (Vladan Janković). Obenem je bila zavestna režiserjeva odločitev tudi to, da bodo prizori spolnosti v filmu zamolčani z elipso. "Mar ni že Dragan Bjelogrlić v ranah rekel: 'Zakaj v starih filmih noir nikoli niso pokazali fu*a? Ker Humphrey Bogart ni hotel pokazati svoje čarovnije!' Ampak resno: v filmu noir je pomemben innuendo, ne pa sam akt. Pomembni je, da gledalca pripeljemo do točke tik pred, potem pa je tako ali tako jasno, kaj se zgodi," je prepričan režiser.

Prek Osterbergovega brezplodnega iskanja sledi se v resnici razkrivajo mehanizmi moralno trhle družbe, katere ravnovesje je odvisno od povezanosti struktur moči. Vsak, ki bi v to kolesje skušal podrezati, bo strt in eliminiran, vsako donkihotsko teženje k poštenosti pa je iluzorno in obsojeno na propad, kar odseva tudi končna usoda našega protagonista. Obenem so ta načela dovolj univerzalna, da presegajo zgolj velenjsko ali slovensko okolje in nakazujejo k "brezčasnosti", kot svoj film opisuje tudi Nahtigal.

Ni se treba v vsakem filmu sprehoditi ob Ljubljanici
Kljub povedanemu pa je imelo mesto Velenje v genezi samega filma pomembno vlogo. "Ko sem še iskal snemalne lokacije, sem bil prepričan, da bom lahko v Velenju našel vse," pravi Nahtigal. "Kubrickovskih prizorov tukaj ne manjka." Velenje je pravzaprav tudi glavni navdih za mesto, opisano v romanu. Seveda si je pisatelj vzel umetniško svobodo in mesto predrugačil, vendar lahko menda lokalci še vedno prepoznajo kraje in celo osebe, opisane v romanu.

Gotovo omembe vreden podatek je tudi, da je film nastal v neodvisni produkciji. V praksi to pomeni, da si je ekipa od Vibe filma izposodila tehnično opremo, iz fundusa RTV Slovenija pa kostume - sicer so sredstva za snemanje zbrali sami, v produkciji Tomija Matiča in Lignita filma.