Na prvem programu TV Slovenija si lahko danes ob 21.00 premierno ogledate igrano-dokumentarno oddajo Psalmi tišine, ki kulturno in politično vlogo Žičke kartuzije prikazuje skozi zgodbo o prijateljevanju sv. Katarine Sienske in tedanjega generalnega priorja Štefana Maconeja, ki je imel velike zasluge za njeno beatifikacijo. Za film, ki ga je režiral Marko Kobe, sta scenarij napisala z Ano Lasić, v glavnih vlogah pa nastopajo Tjaša Železnik kot sv. Katarina ter Boris in Sebastjan Cavazza kot Štefan Macone v mladih oz. zrelih letih. Film, ki so ga snemali leta 2008, je bil po dveh letih produkcije končan letos; Kobe pravi, da si zanj želi predvsem čim več projekcij na domačen in evropskem, morda najprej italijanskem trgu.

Puščavniški red, ki neguje kontemplativno življenje
V 11. stoletju, v nemirnem času sporov med posvetno in cerkveno oblastjo, je potreba po kraju, kjer bi ljudje v miru našli zavetje pred banalnostjo posvetnega sveta, večja kot kadar koli, izvemo v uvodu Psalmov tišine. Benediktinski red je skozi stoletja izgubil prvotni namen in nekdanjo strogost, zato nastaneta dva nova reda. Cistercijanski, ki je s strožjimi pravili reformiral benediktinska pravila, in kartuzijanski, ki je v svoji izčiščeni obliki posvečanja Bogu verjetno šel najdlje.

Žiče, v času nastanka pomemben evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh, so prvotno prostorsko zasnovo kartuzije ohranile vse do današnjih dni. Žička kartuzija je s taktno diplomacijo generalnega priorja Štefana Maconeja na prehodu iz 14. v 15. stoletje, ko so Evropo pretresali verski in politični antagonizmi, predstavljala center vzhodnega reda kartuzijanov, v svojih knjižničnih prostorih pa je shranjevala skoraj toliko knjig, kot jih je imela vatikanska knjižnica, kar pomeni, da se je tamkaj nahajala ena največjih svetovnih knjižnic.
Reformacija ni bila nikoli potrebna
Pravila, ki jih je sprejel Maconi, so še danes nespremenjenena - stroga in načelna. Njihov namen je, da se kartuzijan v popolni tišini in samoti svoje celice lahko posveča molitvi, kontemplaciji in intelektualnemu delu. Opis natančno določenega urnika kartuzijanov predstavlja osnovo za redovno pravilo, staro že skoraj tisočletje. Cartusia numquam reformata, quia numquam deformata, je zapisal eden od papežev; kartuzija ni v primerjavi z drugimi redovi nikoli doživela reforme - ker zanjo ni bilo potrebe.

Trojnost v prostorski zasnovi
To je bil tudi prvi samostan kartuzijanskega reda zunaj matičnih dežel Francije in Italije in je v nasprotju z mnogimi drugimi kartuzijami po Evropi ohranil vmesni prostor med zgornjim in spodnjim domom. V zgornjem samostanu so prebivali menihi, ki so živeli v celicah in pripadali redu samotarjev; v spodnjem delu pa so menihi živeli v skupnosti in so se ukvarjali predvsem z ročnim delom.

Počasen propad
Po razcvetu v času Maconijevega prioriata kartuzijo Žiče načnejo turški vpadi, izvemo proti koncu Psalmov tišine. Njeno usodo s svojim dekretom o razpustitvi zapečati cesar Jožef II. in ostanki mogočne knjižnice se razdrobijo po tedanjem avstrijskem cesarstvu (po požaru v Slovenskih Konjicah leta 1786 so poslopja izkoristili za gradbeni material). Cerkvi, ki je izgubila funkcijo, ko je bila leta 1810 ukinjena jožefinska župnija, sta se v 19. stoletju udrla streha in obok. Nekoč samostanski kompleks pa so začeli izkopavati leta 1957 in ga takrat začeli obnavljati. (Mimogrede, med idejami letošnje mednarodne konference na temo Žička kartuzija v evropskem in slovenskem kulturnem prostoru je bil omenjen tudi predlog oblikovanja poti po kartuzijah Evrope, obstaja pa tudi možnost uvrstitve kompleksa v evropsko in svetovno kulturno dediščino kot izjemnega spomenika prostorske vrednosti.)

Prihodnji načrti s Kartuzijo
V duhu obnove je minila mednarodna konferenca na temo Žička kartuzija v evropskem in slovenskem kulturnem prostoru. Ta je bila po besedah vodje Petra Fisterja namenjena poglobljeni utemeljitvi pomembnosti tega kompleksa kulturnega spomenika, predstavitvi javnosti ter izoblikovanju načrta prenove, ki naj bi pomenil tudi eno od izhodišč za oblikovanje širšega koncepta združevanja tovrstne kulturne dediščine v evropskem prostoru.