Film je bil na ogled v neokrnjeni izvedbi, digitalizirani iz prvotnega negativa, ki je leta veljal za izgubljenega in so ga po veliki iskalni odisejadi našli v Tokiu. Kot so sporočili iz Cankarjevega doma, so dogodek omogočili RTV Slovenija in številni podporniki, brez katerih te druge premiere ne bi bilo. Ob nedavni smrti avtorja filma Vincija Vogua Anžlovarja je bila v preddverju Linhartove dvorane odprta žalna knjiga.
Svečana repriza premiere in ne komemoracija
Svečane premiere se je udeležil tudi del ekipe filma. Dogodek je povezoval Jurij Drevenšek, ki je zaigral v mladinskem filmu Tartinijev ključ, Anžlovarjevem zadnjem igranem celovečercu. Že na začetku slavnostnega dogodka je poudaril, da to ni komemoracija za Anžlovarja, saj si tega niti režiser sam ni želel.
Babica gre na jug se je leta 1991 v zgodovino slovenske kinematografije zapisala z velikimi črkami kot prvi celovečerec v samostojni Sloveniji. Film, v katerem so v osrednjih vlogah nastopili Majolka Šuklje (1929–1997), Nataša Matjašec Roškar in Bojan Emeršič, je po svojem scenariju režiral Vinci Vogue Anžlovar. Mimogrede, režiser se je tudi pojavil v filmu, in sicer v vlogi bobnarja.
V filmu spremljamo Saro, ki pobegne iz doma za ostarele ter se odloči, da bo obiskala Portorož. Na poti spozna saksofonista Davida, ki prav tako išče nove začetke nekje drugje. Skozi mnogo kolobocij in prigod se zbližata, njuni pustolovščini pa se pridruži še pevka Laura.
Producenta filma sta bila ob Anžlovarju še Peter Bratuša in Tomaž Strle, glasbo podpisujeta Anžlovar in Milko Lazar, Bratuša je bil tudi direktor fotografije. Ob osrednji trojici so v filmu zaigrali še Draga Potočnjak, Nataša Barbara Gračner, Igor Koršič, Marko Derganc, Gojmir Lešnjak, Alojz Svete, Robert Prebil, Andrej Rozman in Aljoša Rebolj.
Bojan Emeršič je po projekciji digitalizirane različice filma Babica gre na jug razkril, da mu je zaradi ganjenosti in solz znova uspelo videti samo polovico filma: "Zame je bilo to zagotovo najlepše snemanje v življenju." Ob režiserjevi smrti je o filmu zapisal, da je bil to "poseben film in takšno je bilo tudi vzdušje, ogromno entuziazma, ogromno lepega se je zgodilo med snemanjem". Po njegovih besedah je bil Anžlovar kot režiser neverjetno odprt. "Z njim si lahko imel najlepši ali pa najslabši odnos," je še dodal.
V iskanju originalnega negativa
Soproducent filma in direktor fotografije Peter Bratuša je na dogodku v Cankarjevem domu povedal, da sta se z Anžlovarjem šele po aplavzu na premieri leta 1991 zavedla, da sta naredila nekaj sodobnega in sprožila novi val v slovenskem filmu. Najpomembnejša izkušnja, ki jo je pridobil med snemanjem, je bila osvojitev poslovnega modela, ki je sestavljen predvsem iz "žicanja", je še pripomnil v smehu.
Dodal je, da sta se z Anžlovarjem pred približno petimi leti podala na pot iskanja originalnega negativa, a ko sta sama obupala nad tem, je urednica z RTV Slovenija Neli Vozelj Aberšek vztrajala in "njej smo lahko hvaležni za to, da je ta film danes sploh tukaj in da ga lahko takšnega, kot je, sploh gledamo."
Zelo dobro ohranjen negativ, saj so ga Japonci pravilno skladiščili
Negativ so našli na Japonskem, ta država je film tudi financirala, saj je bil Anžlovar takrat s svojo idejo izbran na japonskem razpisu za prve filme mladih režiserjev na akademijah. Kot je povedal Bratuša v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv, v Sloveniji obstajajo tri kopije filma, a so vse umazane in popraskane. "Originalni negativ je zelo dobro ohranjen, Japonci so ga pravilno skladiščili," je poudaril.
Pri Slovenskem filmskem centru (SFC) so ob režiserjevem slovesu o njegovem celovečernem prvencu zapisali, da je "nastal istočasno kot slovenska država, slovenskemu filmu vrnil barve in mu vnesel prepotrebni optimizem". Cankarjev dom pa se mu je v svojem zapisu zahvalil za Babico in Dedka (Anžlovar je leta 2022 posnel še film Dedek gre na jug) ter "vse druge legendarne filme".
V napovedi včerajšnjega dogodka je bilo mogoče prebrati, da je film Babica gre na jug "nastajal med osamosvojitveno vojno z japonskim denarjem, z leti je postal 'kulten' in je še vedno 'edini japonski film v slovenščini', predvsem pa je film, ki ste ga zagotovo že videli".
Vinci Vogue Anžlovar je prav za včerajšnjo premiero digitalizirane različice filma napovedal svoje zadnje pojavljanje v javnosti, a je bila bolezen žal hitrejša in se je poslovil že 1. decembra. V javnosti se je tako nazadnje pojavil oktobra ob začetku poti Tartinijevega ključa v kinematografih po državi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje