Serija prinaša kopico nadnaravnega dogajanja, začinjenega s pravšnjo mero krvavega gravža, da je lahko všečna tudi povprečnemu ljubitelju grozljivk, medtem ko ljubitelji nadnaravnega v njej morda lahko najdejo zapolnitev praznine, ki je nastala po koncu serij Skrivnostni otok (Lost) in Nadnaravno (Supernatural).

Sledijo manjši kvarniki za prvi dve sezoni Tistih od zunaj.

Premisa gre takole. Štiričlanska družina Matthews se zaradi ovire na cesti znajde v majhnem kraju (brez imena, a ljubitelji so mu nadeli ime Fromville), iz katerega ni mogoče oditi. Ne pomaga vožnja v eno in drugo smer, stranskih cest ni, vsak poskus jih pripelje nazaj v središče kraja, kjer stoji nekaj družinskih hiš, poštni urad, policijska postaja, cerkev, tipična ameriška "diner" okrepčevalnica, pa starinska bencinska črpalka, skedenj in nekaj drugih poslovnih stavb. Tipično majhno ameriško mestece. Na hribu se bohoti razkošna, čeprav že precej zdelana rezidenca. Tukaj Matthewsovi srečajo ljudi, ki so se tako kot oni naključno znašli v Fromvillu in tukaj obtičali.

Pri tem kmalu postane jasno tudi, da so na pot krenili z različnih koncev države, naleteli na oviro na cesti in pristali v Fromvillu. A to, da ne morejo oditi, je še najmanj. Ponoči se namreč pojavijo "pošasti", ki vsakogar, ki ni zaprt v hiši, ki jo prebivalci varujejo s talismani, raztrgajo na koščke. Z nasmehom. "Pošasti" imajo namreč podobo ljudi, trkajo na okna in vrata in prosijo za vstop. In vse to počnejo z res strašljivim smehljajem.

Če sta prvi dve sezoni vprašanja le postavljali, a sta bili kljub temu zaradi lepo potekajočih zgodb in dogodkov napeti in gledljivi, tretja odgovori na večino vprašanj, ki so se pojavila, in zadovolji gledalčev notranji nemir, ki je ostal po "cliffhanger" koncu druge sezone. Poleg tega v tretji sezoni spremljamo podrobnejše zgodbe obstranskih likov, ne da bi pri tem izgubili stik z glavno zgodbo, ki jo razvijajo glavni protagonisti.

Izvemo, kdo so "pošasti", kako so to postali, kaj so storili, kako nastajajo, in to prek grozljivih, pogosto krvavih in nekoliko nagnusnih prizorov, ki pritičejo žanru grozljivk.

Čeprav nam je po prvih dveh sezonah jasno, kdo so glavni nosilci serije, pa prepletanje z bolj obstranskimi liki in njihovimi zgodbami serijo ohranja napeto in vedno nekako svežo. In kdo so glavni junaki zgodbe? Nekdanji vojak in zdaj šerif (Harold Perrineau, ki ga poznamo iz serije Skrivnostni otok) je z najdbo talismanov prebivalce zaščitil pred nočnimi grozotami, zdaj pa se trudi najti pot domov. Ob tem ga razjedajo dvomi, občasno obup in občutki krivde, ko s potezami, ki niso čisto v skladu z njegovimi moralnimi načeli, skuša rešiti tiste, ki so mu najbližje. Tabitha Matthews (Catalina Sandino Moreno) in Jim Matthews (Eion Bailey) se iz stereotipno odtujenega para, ki ga ločuje tragedija, razvijeta v posameznika s skupno in ločenima zgodbama. Neprestano nas vznemirja tudi zgodba čudaškega Victorja (Scott McCord), ki je najdlje bivajoči (beri: preživeli) prebivalec kraja, saj je sem prišel kot otrok, zdaj pa kot odrasel moški z otroško dušo (dolga leta se je pred pošastmi ponoči skrival kot edini prebivalec kraja) vodi zgodbo v vedno nove zaplete in razkritja.

V tretji sezoni tudi izvemo, zakaj so nekateri ljudje dojemljivejši od drugih, zakaj vidijo več kot večina, kar jih žene v tvegana dejanja. Tukaj je tudi nekaj poštenih bedakov, ki se v dobri veri pustijo zavesti zlim silam in v imenu parole "potem bomo šli vsi domov", storijo nepopravljiva, okrutna dejanja.

Serija nedvomno spada v žanr grozljivk, z že omenjeno ustrezno dozo krvi, grozljivih napadov, prividov in prisluhov, a jo dodatne zgodbe s stranskimi liki ves čas ohranjajo napeto, ne da bi si pri tem morali v grozi zatiskati oči.

In če je tretja sezona postregla s kar nekaj "aha!" odgovori, pa so se pojavila nova vprašanja, odgovore na katera si lahko obetamo v naslednjih sezonah. In četrta sezona potrjeno prihaja.