Abbas Kiarostami (1940–2016) se je v 60. letih prejšnjega stoletja uveljavil kot osrednji predstavnik iranskega novega filmskega vala in leta 1997 v Cannesu dobil zlato palmo za film Okus češnje. Na kinotečnem platnu se bo odvrtela retrospektiva slovitega iranskega cineasta, prikazali bodo šestnajst celovečernih, štiri srednjemetražne in enajst kratkih filmov, na ogled bosta tudi dva dokumentarna filma o njem.

Še ne poznana zlitina fizičnega in metafizičnega, tradicije in avantgarde
Kot je v esejističnem delu iz leta 2004 z naslovom Abbas Kiarostami zapisal Alain Bergala, ki velja za eno osrednjih imen sodobne francoske filmske misli in pedagogike, je ta sloviti iranski filmar "še ne poznana zlitina dokumentarnega in fikcije, transparentnosti in načrtne razporeditve, neobdelanega snemanja realnosti in obenem filma kot mentalne konstrukcije, resničnosti in abstrakcije, realizma in domišljije, fizičnega in metafizičnega, tradicije in avantgarde, Orienta in Zahoda."

Odslej je knjiga dostopna tudi v slovenskem prevodu. V Slovenski kinoteki so jo izdali v zbirki Kinotečni zvezki v prevodu Žive Čebulj, po mnenju katere je delo zanimivo tako za strastne teoretike kot za filmske analfabete. Prevajalka pravi, da je imela ob slovenjenju občutek, da se Bergala pelje na vespi, prevajalec pa se usede zraven in se odpelje z njim. "Potegne te s seboj, odpira vrata do Kiarostamija."

"Kiarostami je tako velik in pomemben avtor, da je človeka kar strah spopasti se z njegovim opusom," poudarja Igor Prassel, urednik filmskega programa v Kinoteki, kjer so njegovo retrospektivo nazadnje prikazali leta 1998, a tedaj skupaj s še drugimi filmi avtorjev sodobnega iranskega filma. Tokrat bodo predvajali obširen opus, in sicer z digitaliziranih kopij, ki so jih dobili v sodelovanju s francoskim producentom in distributerjem MK2. Kopije nekaterih njegovih del hranijo tudi v Slovenski kinoteki, to so Kje je hiša mojega prijatelja? (1987), Veter nas bo odnesel s seboj (1999) in Okus češnje (1997).

Sorodna novica Kiarostami, mojster filmske poezije

"Filme mu je uspelo pregibati ustrezno zahtevam cenzorjem"
Prassel pravi, da jih posebno veseli, da si bodo Kiarostamijeve filme lahko na velikem platnu ogledale tudi nove generacije, saj gre po njegovih besedah za enega ključnih filmskih estetov in asketov. Ravno on je novi val iranskega filma popeljal v tujino, "ker mu je po islamski revoluciji leta 1979 svoje filme uspelo pregibati ustrezno zahtevam cenzorjem." Po Prasslovem pojasnilu je namreč vedel, da se ne sme podati v radikalno kritiko sistema. Cenzorje je pretental tako, da je teme, o katerih je želel spregovoriti, podal prek zgodb malih ljudi.

Kot pravi Bergala, v Kiarostamijevskem delu nikoli ne gre za upor in še manj za odkrito upiranje zakonu. "Gre le za to, in to je izjemno pomembno, da uporabljamo male zvijače, ne da bi pritegnili pozornost. Samo predstavljamo si lahko bogastvo potrpljenja, previdnosti in zvijačnosti, ki ga je moral v 35 letih izkazati Kiarostami, da je lahko še naprej snemal filme, tako pod starim kot pod novim režimom. Gre predvsem za to, kako se izogniti konformnosti, ne da bi pritegovali pozornost, in tako pobegniti pred pogledom in roko Zakona."

Retrospektivo nocoj uvaja film Popotnik
Kinotečno retrospektivo bo nocoj uvedla projekcija celovečernega prvenca Popotnik iz leta 1974. V središču je fant v malem kraju, ki je zaradi želje po ogledu nogometne tekme v Teheranu pripravljen lagati odraslim in goljufati druge otroke. V petek pa bo mogoče videti kratki film Kruh in ulica iz leta 1970. Z njim je Kiarostami začel svojo filmsko pot pri inštitutu za intelektualni razvoj otrok in mladoletnih Kanon v Teheranu. S tem filmom in dolgimi kadri v njem je postavil svojo filmsko govorico, ki jo je vzdrževal do konca, še razmišlja Prassel.

Bergala zapiše, da je otroška stiska zanj temeljni model vsakršne človeške stiske. Kot pravi Živa Čebulj, so protagonisti njegovih filmov pogosto otroci, saj predstavljajo vsakega posameznika v položaju, ko ga sistem ne sliši. Prav z otroki je po njenih besedah najlažje pokazati, kaj pomeni biti zaprt v milni mehurček, in prek njegovih filmov se zavemo, da moramo milne mehurčke predirati in se odpirati svetu, da ne ostanemo sami. "Ko se Kiarostami odpira svetu, odpira svetu tudi tebe," je prepričana.

V program retrospektive so vključili tudi dva filma, v katerih je Kiarostami protagonist, ne avtor. To sta filmski esej Abbas Kiarostami: Umetnost življenja (2003), ki sta ga ustvarila Pat Collins in Fergus Daly, in dokufilm Kiarostami by Kiarostami (2002), v katerem režiser Mojdeh Famili podaja uvid v ozadje snemanja filma Veter nas bo odnesel s seboj.

Sklepni film te retrospektive bo 9. novembra canski zmagovalec Okus češnje, zatem pa bodo 23. decembra prikazali še režiserjev zadnji film 24 slik. Ta je nastal posthumno, dokončal pa ga je njegov sin Ahmad v sodelovanju s francoskimi producenti. Kinotečno leto se bo tako končalo z avantgardno dramo, ki jo Prassel opisuje kot meditativni film brez dialogov.

Avtomobil kot "filmski način bivanja v svetu"
Kiarostamijev opus tudi sicer prežemajo meditativnost in tišina, askeza in žalost. Prepoznaven je po svojstvenem oblikovanju naracij in prostorov, saj upodablja nenehna vračanja na iste kraje, k istim zgodbam, k istim ljudem. "Jemlje stvari iz življenja, pogovorov, jih dekonstruira in nazaj zašije na najrazličnejše dele," pravi Živa Čebulj. Prostor iz enega od njegovih filmov je mogoče prepoznati v drugem, a sestavljenega drugače. Eden bistvenih dogajalnih prostorov je avtomobil, ki pri njem, kot piše Bergala, postaja "filmski način bivanja v svetu."

Kiarostami ni bil le filmar, ampak tudi diplomirani slikar, deloval pa je še kot grafični oblikovalec, ilustrator, fotograf in pesnik. Njegovo filmsko ustvarjanje je posebno zaznamovala poezija, v filmih se pogosto pojavijo verzi sodobne in klasične iranske poezije. Kot je ob retrospektivi zapisal Denis Valič, gre v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim likom klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju, Hafezu, Saadiju. "Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal, bodisi s citati v svojih delih ali v pogovorih z novinarji." Posebno mesto pa pripada Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije, še piše Valič.

Ob prevajanju se je Živa Čebulj potopila tudi v Kiarostamijevo pesniško delo. Tri njegove avtorske zbirke so prevedene v francoščino, saj je zadnje desetletje življenja ustvarjal v Parizu. Izmed teh pesmi je pripravila izbor 140 verzov, ki so jih v sredo interpretirali v Literarnem nokturnu na programu Ars, objavljeni pa bodo še v novi številki revije Poetikon.

V poetičnih formah je Kiarostami ujel iste prostore kot v filmih. V njih v kratki formi lovi trenutek milosti, lepote, razkritja sveta, pravi prevajalka, ki še dodaja, da so ji ravno pesmi "potrdile vizijo, ki sem jo dobila o njem prek Bergalajevega eseja. Gre za odprte pesmi, lirične utrinke, trenutke opazovanja lepote, v haikujevskem slogu."