V drugem celovečercu režiserja Milka Lazarova zakonca Nanuk in Sedno v zasneženi divjini nekje na severu živita v skladu s tradicijo in v povezavi z naravo; njuna hčerka Aga se je takšnemu življenju že dolgo nazaj odrekla in odšla od doma. Tudi navade Nanook in Sedne se postopoma, a neizogibno začnejo spreminjati. Lov postaja vse težji, živali nepričakovano poginjajo, led se vsako leto začne taliti prej. Njun edini stik s preostankom sveta in hčerko je Chena, ki ju pogosto obiskuje. Ko se Sednino zdravje poslabša, se Nanook odloči, da je treba poiskati Ago.

Nanuk s severa za 21. stoletje
Film Aga zavestno stopa v dialog z enim najslavnejših etnografskih filmov vseh časov, Nanuk s severa (1922), ki velja za enega zgodnjih mejnikov v dokumentarizmu; v portretiranju življenja Inuitov na kanadskem severu briše meje med dokumentarizmom in fikcijo. Lazarov svojo zgodbo plete počasi in terja določeno stopnjo potrpežljivosti od gledalca - najbolj bodo verjetno prepričali čudoviti kadri pokrajine in epska glasbena podlaga, ki aludira na dolgo pokopana čustva redkobesednih protagonistov. Aga je hvalnica izginjajočega načina življenja izginjajoče etnične skupnosti v ruski republiki Sakha.

Žiriji, ki je izbrala najboljši igrani celovečerec, je predsedoval iranski režiser Asghar Farhadi, sestavljali so jo še hrvaška igralka Judita Franković Brdar, francoska fotografinja Brigitte Lacombe, gruzijska scenaristka in režiserka Ana Urushadze ter umetniški vodja Mednarodnega filmskega festivala in nagrade Macao Mike Goodridge.

Slovenski uspeh: otroci navdušeni nad Gajinim svetom
Preden se posvetimo osrednjemu šopku nagrad, je zagotovo treba omeniti, da je otroška žirija festivala za svoj najljubši film izbrala slovensko mladinsko romantično komedijo Gajin svet, ki jo je režiral Peter Bratuša (že prejšnji mesec ga je motovunski festival okronal s priznanjem Buzz@teen). O zgodbi nadobudne deklice, ki hkrati rešuje očetove in sestrine težave, boste na MMC-jevih straneh lahko več prebrali v naslednjih dneh, povedati pa je treba, da v Slovenijo film prihaja že 18. septembra.

Čakamo na Hčier Camorre
Na Docu Rough Cut Boutique programu, ki se osredotoča na dokumentarne filme iz jugovzhodne Evrope, ki so v produkciji ali postprodukciji, je glavno nagrado za postprodukcijo dokumentarnega filmskega projekta Hči Camorre prejel slovenski režiser Siniša Gačić. Nagrado v višini 20.000 evrov podeljuje Digital Cube Romania. V sklopu istega programa je projekt prav tako prejel tudi HBO Europe nagrado v višini 2.000 evrov. Gre za slovensko-italijansko koprodukcijo, v kateri Gačić in Anka Pirš spremljata nekdanjo kamoristično morilko Cristino Pinto, ki se po štiriindvajsetletni zaporni kazni bori z izzivi vsakdanjega življenja.

Leon Lučev sijajen v "balkanski družinski zgodbi"
Srce Sarajeva za najboljšega igralca je na sinočnji slovesnosti v Narodnem gledališču prejel Leon Lučev za svojo vlogo molčečega voznika Vlade v filmu The Load (Tovor) srbskega režiserja Ognjena Glavonića, film se sooča z vprašanjem vojnih zločinov in sprejemanja odgovornosti zanje. Lučev, ki smo ga Slovenci v zadnjem času lahko videli v kar dveh koprodukcijah (Moški ne jočejo in Rudar), z minimalnimi sredstvi ustvari lik moža, ki je ujet med potrebo po preživetju v težkih srbskih razmerah konec devetdesetih, in pa med zle slutnje, ki mu jih poraja zaklenjen tovor njegovega tovornjaka. Ker film načenja temo etničnega čiščenja Albancev na Kosovu v obdobju režima Slobodana Miloševića, mu nekateri v Srbiji že tri mesece pred premiero očitajo, da gre za "protisrbski" film, ki naj bi vplival na pogajanja med Beogradom in Prištino. V resnici gre za izredno tehten premislek o težkem bremenu, ki ga ljudem na od vojn razrvanem Balkanu zapuščajo prejšnje generacije. Mimogrede, v njem nastopi tudi igralčev sin Ivan Lučev.

Ženska z bremenom sveta na svojih ramenih
Za najboljšo igralko je žirija izbrala Madžarko Zsofio Szamosi, ki je nastopila v filmu One Day (En dan) v režiji Zsofie Szilagyi. En dan je nekakšna "srhljivka vsakdanjega življenja", ki jo spremljamo s perspektive Anne, približno štiridesetletne mame treh majhnih otrok. Snemanje s kamero iz roke tik za hrbtom protagonistke ustvarja občutek nuje in napetosti; režiserka je skušala brez opaznih elips v uri in pol poustvariti cel dan v življenju preobremenjene ženske. Pokaže nam, da v stresnih življenjskih situacijah tudi najbolj vsakdanji opravki postanejo skoraj nepremostljive ovire: Anna mora med službenimi obveznostmi, krožki svojih otrok in denarnimi skrbmi nenehno tuhtati tudi o tem, kaj se plete med njenim možem in njeno dobro prijateljico.

En dan, ki vsakodnevni pejsaž Budimpešte spreminja v pravcati intimni pekel, je hkrati zgodba o močno načetem zakonu in o močno načeti družbi, ki ženske trpa v vloge mam, žena, skrbnic, ljubimk in zaupnic brez vsakega razmisleka o tem, kakšne so meje posameznikove vzdržljivosti. Ob tem je treba omeniti, da je bil madžarski celovečerec eden redkih letošnjega festivala, ki je tematiziral žensko perspektivo oz. žensko zgodbo.

Grenka resnica o ceni "ameriškega sna"
Edini drug tak film v tekmovalnem sporedu je na koncu dobil nagrado za najboljšo režijo - romunska režiserka Ioana Uricaru je žirijo prepričala z dramo Lemonade (Limonada). Grenka romunska drama je režiserkin režijski prvenec, a mu je do vidnosti na festivalski sceni pomagal tudi njegov producent, slavni Cristian Mungiu.

Limonada - naslov aludira na življenje, ki ti včasih pač postreže z limonami - načenja zelo aktualno tematiko priseljevanja v ZDA in kalvarije, v katero se lahko spremeni postopek pridobivanja zelene karte. Izvrstna Malina Manovici igra Maro, tridesetletno Romunko, ki se po poroki z Američanom spusti v birokratski labirint pridobivanja zelene karte: dokazati mora, da se z Danielom, ki ga je spoznala pri svojem delu zdravniške negovalke, ni poročila samo zaradi državljanstva. Njen referent za imigracijo Moji (Steve Bacic) jo sprva obravnava z vljudno profesionalnostjo - vse do trenutka, ko se Mara zaradi okoliščin znajde v ranljivem položaju in ji grozi deportacija. Takrat se birokrat izkaže za zloveščega spolnega nadlegovalca.

Provokativna Srbenka slavila v dokumentarni sekciji
Srce Sarajeva za najboljši dokumentarni film je prejel kontroverzni hrvaški film Srbenka režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića. Temelji na zgodbi, ko je bila leta 1991 v Zagrebu ubita deklica srbske narodnosti Aleksandra Zec, po kateri je 25 let kasneje režiser Oliver Frljić ustvaril gledališko predstavo na Reki. Film sledi nastajanju te odrske adaptacije - gledališke vaje so kot kolektivna psihoterapija, a 20-letni igralki Nini se zdi, kot da vojna še ni zaključena.

Evropska filmska akademija je včeraj objavila seznam 15 najboljših evropskih dokumentarcev zadnjega leta - in med njimi je tudi Srbenka. Sledi sicer še krčenje na pet nominirancev, decembra pa bodo v Španiji podelili priznanje najboljšemu. Srbenka se ukvarja s temo nacionalizma in ksenofobije - natančneje, z vplivom hrvaške družbe in javnega diskurza na otroke srbske narodnosti, ki so bili na hrvaškem rojeni leta po koncu vojne.

Posebno omembo žirije si je prislužil dokumentarni film v madžarski, ukrajinski in ruski produkciji Nine Month War (Devetmesečna vojna), ki ga podpisuje Laszlo Csuja.

Najboljši dokumentarni film je izbrala žirija, ki so jo sestavljali direktorica festivala DOK v Leipzigu Leena Pasanen, švicarski umetniški fotograf in producent Luciano Rigolini ter slovenska producentka in scenaristka Marina Gumzi.

Srce Sarajeva za najboljši kratki film so podelili bosanskohercegovskemu filmu Dah (Dih) v režiji Ermina Brava, za najboljši študentski film pa je obveljala madžarska produkcija Last Call (Zadnji klic) v režiji Hajni Kis.

Filmi, na katere bomo pozorni v naslednjih letih
Podelili so tudi nagrade v sklopu Cinelink, kjer predstavljajo najbolj obetavne filmske projekte iz regije, ki so v fazi razvoja in iskanja financiranja. Nagrado Eurimages za razvoj koprodukcije je prejel hrvaško-slovenski projekt Varno mesto scenarista in režiserja Juraja Lerotića. Nagrado Arte mednarodnih odnosov pa manjšinska koprodukcija Praznik dela scenarista in režiserja Pjera Žalice. Pri obeh filmih je slovenski producent Staragara.

Štipendijo Eave je prejel koprodukcijski projekt Fiume o morte! scenarista in režiserja Igorja Bezinovića. Gre za francosko-hrvaško-slovensko koprodukcijo, slovenska koproducentka je Marina Gumzi iz produkcijske hiše Nosorogi.

Slovenci v Sarajevu
Med slovenskimi filmi na festivalu se je za srce Sarajeva potegoval le dokumentarni film Fundamenti Petra Cerovška, ki je na festivalu doživel svetovno premiero. Slovensko produkcijo so sicer v Sarajevu letos zastopali še Gajin svet v režiji Petra Bratuše, v bosansko-hercegovskem programu pa še Dober dan za delo Martina Turka, Rudar scenaristke in režiserke Hanne Slak in Fountain scenarista in režiserja Gorana Vojnovića.

Letošnji 24. festival je v 18 programih prikazal 266 filmov iz 56 držav, od tega jih je 52 doživelo svetovno premiero. Častni srci Sarajeva sta prejela turški režiser Nuri Bilge Ceylan inustanovitelj ter lastnik družbe ASA Prevent in Fundacije Hastor Nijaz Hastor.