"Ne sme imeti vonja po krvi," kot eno izmed pomembnih lastnosti umetne krvi poudari Lorenz Koch, glava podjetja Kyrolan, kjer proizvajajo to tekočo (vendar ne preredko!) rdečo snov. Kyrolan, ki obratuje v Gesundbrunnenu, enem izmed predelov Berlina, se ukvarja s proizvodi za profesionalne maskerje in med drugim izdeluje torej tudi umetno kri, ki jo prav od tega podjetja kupujejo številni hollywoodski filmarji.

Tako je ta berlinska umetna kri pristala v filmih, kot so na primer Braindead v režiji Petra Jacksona, Sovražnik pred vrati (Enemy at the Gates) Jean-Jacquesa Annauda, Ubila bom Billa 1 (Kill Bill: Volume 1) Quentina Tarantina in tudi v televizijski seriji Urgenca (Emergency Room). Koch ob tem poudarja, da se ni z razvojem računalniških programov za posebne učinke povpraševanje po umetni krvi prav nič zmanjšalo.

Gosta, redka, notranja, zunanja …
Umetni življenjski sok mora poleg primernega vonja ("Spominja na vonj bombonov z aromo maline ali jagode.") izpolnjevati še številne druge zahteve, je za Berliner Zeitung pojasnil Koch. Tako ne sme biti preveč transparentna za gledališče, filmske kamere pa ne marajo pregoste. Obstajata tudi tako rekoč "notranja kri", ki se na primer pocedi žrtvi iz ust, in "zunanja kri", ki se uporabi pri simulaciji hude poškodbe in brizgne pred objektivom ob razpočenju vrečke, v kateri je shranjena za ta namen. Koch pravi, da imajo v ponudbi tudi svetlo arterijsko in rdečerjavo vensko kri, ki ju ustvarjalci kdaj tudi potrebujejo.

Kri Nezemljanov pač ne more biti rdeča
Nadalje mora umetna kri kdaj dajati vtis stare praske, kdaj mora biti zlahka odstranljiva, kar je posebej pomembno za gledališke predstave. V mislih moramo imeti tudi, da kri Nezemljanov najverjetneje ne bi bila videti enako kot kri Zemljanov. Filmarji v tem primeru najraje uporabljajo (dobesedno) modro kri. Temno rjava kri pa naredi horor še posebej odvraten in glede na etiketo se ista snov uporablja prav tako kot imitacija odpadnega olja. Določene države imajo posebne zahteve, nekatere tudi zaradi zakonskih določil. Tako je določeno blago v skladišču Kyrolana označeno z napisom Japonska, saj ima ta posebna pravila za uvoz določenih barvil.

Potrebe filmarjev po umetni krvi se zelo razlikujejo od žanra do žanra, še posebej ko se govori o količinah. Tako seveda za določene produkcije ni prav nič nenavadnega, če potrebujejo po nekaj sto litrov, kdor pa ima zares velike potrebe po krvi na sceni, lahko brez težav naroči tudi tisočlitrski tank. Ob tem se nekaterim postavlja vprašanje varstva mladoletnikov, saj gre za področje, ki se je v teh šestih desetletjih od Frankensteinovega prekletstva marsikje po svetu precej spremenilo. "V tistem času je bil to seveda nenehen boj s filmsko cenzuro," je razložil filmski strokovnjak Rolf Giese, specializiran za horor.

Ko je celo za Goebbelsa preveč krvavo
Na sredini 20. stoletja je bilo največ krvi videti pravzaprav v vojnih filmih, v nasprotju s temi so bili vesterni precej diskretni - kar se tiče prikazovanja krvi. Giese je omenil, da je bilo kri mogoče videti tudi v nacionalsocialističnem propagandnem filmu Kolberg iz leta 1945. Ob tem je filmski strokovnjak poudaril, da je bila prvotna različica celo v očeh propagandnega ministra Josepha Goebbelsa pretirano krvava in tako naj bi ukazal izrezanje velikih delov tega, sicer črno-belega filma. Pomisleka o "preveč krvi" na sceni pa zagotovo ni imel Brian De Palma, ko je leta 1976, snemal film Carrie po istoimenskem romanu Stephena Kinga.