Skrb ne le za film, tudi za filmske dvorane

Poziv direktorja berlinala Dietra Kosslicka

Največji kino na svetu, newyorški Roxy Theatre, je sprejel več kot 6.000 gledalcev.

Največji nemški kino, kinodvorano studia UFA v Hamburgu, so leta 2006 porušili.

Dieter Kosslick, vodja mednarodnega filmskega festivala v Berlinu, se zavzema za ohranitev arhitekturno zanimivih kinodvoran.

Največji kino na svetu, newyorški Roxy Theatre, je sprejel več kot 6.000 gledalcev. Foto:

UFA-Palast v Hamburgu — Največji nemški kino, kinodvorano studia UFA v Hamburgu, so leta 2006 porušili.

Pobuda je aktualna predvsem zato, ker je tudi Nemčijo že pred nekaj leti zajela težnja koncentriranja kinematografske ponudbe v multipleksih, zaradi česar številni starejši kinematografi propadajo. Četudi imajo mnogi od njih posebno kulturnospomeniško vrednost. Rešitev je preprosta. "V kinu mora biti predvajano, česar človek drugje ne more videti," je po poročanju časopisa Tagesspiegel dejal Kosslick in tako spodbudil k ohranjanju tako filmske kot tudi arhitekturne dediščine.

Razcvet kinodvoran v dvajsetih
Nemčija je upravičeno ponosna na obe, vendar pa posebej za stare kinematografske objekte ne skrbi dovolj. Med njimi je (ali je bilo) nekaj takšnih, ki bi si po pravici zaslužili tudi status svetovne kulturne dediščine. Ena najznamenitejših je bila zagotovo kinodvorana arhitekta Ericha Mendelssohna, enega najznamenitejših predstavnikov ekspresionizma in sloga Neues Bauen (Nova gradnja, tudi nova stvarnost) v Nemčiji. Gre za kinematograf Universum, v letih 1927-1931 urejenega v stanovanjskem in poslovnem kompleksu WOGA na berlinskem Kurfürstendammu. Zanj lahko rečemo, da je 'na pol izgubljen'. Kina v njej sicer ni več, vendar pa še naprej služi kulturi; natančneje, v njej deluje gledališče Schaubühne am Lehniner Platz.

Dvorane za več tisoč ljudi
Kinodvorano Universal so zgradili v zlatem času nemške kinematografije. V dvajsetih so v Berlinu uredili nekaj zares ogromnih dvoran. Že leta 1919 je nemški filmski studio UFA odprl palačo UFA v bližini berlinskega živalskega vrta (UFA-Palast am ZOO), ki je sprejela več kot 1.700 gledalcev, po prenovi leta 1925 pa se je lahko v dvorano nagnetlo celo 2.165 ljudi. To je bila največja nemška kinodvorana vse do leta 1929, ko je UFA v Hamburgu odprla filmsko palačo z 2.665 sedeži, ki je postala največja kinodvorana v Evropi (newyorški kino Roxy Theater je sprejel celo 6.214 gledalcev). Leta 2006 so stavbo porušili. Potrebovali so prostor za nove poslovne in trgovinske prostore in Ufina palača v Hamburgu je tako postala pravzaprav sinonim za žalostno usodo starih kinodvoran, o kateri govori Kosslick.