V Slovenski kinoteki se je v petek s predavanjema filozofov Žižka in Pfallerja sklenil mednarodni simpozij filmske teorije, Jesenska filmska šola.

Žižek je za izhodišče vzel pet sezon serije The Wire. Kot je dejal, je slovenski prevod Skrivna naveza zgrešen, saj naslov serije namiguje na razredno razliko, mejo med tistimi, ki so "in", in tistimi, ki "ostajajo zadaj". Osnovna premisa serije je po njegovih besedah razredni boj. Mamilarska vojna, o kateri govori serija, pa je le ena izmed njegovih oblik. Za ponazoritev je vpeljal pojem "mezdne buržoazije" Jean-Claudea Milnerja, h kateri med drugim spadajo menedžerji, novinarji, zdravniki in sodniki.

Kdo si danes še upa stavkati?
Po Žižkovih besedah se zastavlja vprašanje, kdo si danes še upa stavkati, saj je biti izkoriščan v klasičnem marksističnem pomenu pravzaprav postalo privilegij. Tekstilne delavke si ne upajo stavkati, to počne le mezdna buržoazija, da bi ohranila razliko s proletariatom. Iz tega vidika lahko razumemo tudi proteste študentov, ne zato, ker so solidarni z delavci, temveč zato, ker nočejo postati delavci in slutijo, da izobrazba ne zagotavlja statusa mezdne buržoazije, meni Žižek.

Teza snovalca serije Davida Simona je, da se v kapitalizem vrača grška tragedija, kjer kapital in družbene institucije delujejo kot poljubne sile, ki določajo usodo posameznika, kot so jo nekoč bogovi. Razlika je le katarza, ki doleti junake grških tragedij, junakov serije pa ne. Serija sporoča, tako Žižek, da je vse, kar narediš, vnaprej izgubljeno, poskusi skupnosti, da najde rešitev znotraj sistema, pa pokažejo, da ljudje ne vzdržijo brutalnega kapitalizma brez avtentične utopije.

Nam torej preostane le etični obup, se je vprašal Žižek. Kaj naj v tej situaciji naredi pravi marksist? Nič, odgovarja Žižek. Če resnično želimo spremembo in ne le "histeričnega krpanja" obstoječega, je treba pustiti, da "vse v miru propade", to velja tako za aktualno politično stanje v Sloveniji kot za reševanje evra in svetovno ekonomsko krizo. Sovražniki pravega dejanja so tisti, ki si z lažno zaskrbljenostjo prizadevajo zakrpati sistem in se borijo proti inerciji birokracije, pravi Žižek.

Objektivizacija pomena seksualnosti
Pfaller se je za poudarek o seriji Seks v mestu (Sex and the City) oprl na nemški naslov projekta francoskega filozofa Michela Foucaulta Zgodovina seksualnosti. Ta je Sexualität und Wahrheit (Seksualnost in resnica), kar se sklada z omenjeno serijo, saj za štiri junakinje mesto prevzema vlogo zunanjega opazovalca, ki odloča o resničnemu pomenu njihovih ravnanj in doživetij, je poudaril Pfaller.

Po njegovih besedah je serija klasična komedija, v kateri junakinje označujejo enostavne značajske poteze: spraševalka, cinična erotomanka, romantična naivka in feministična, moškim sovražna skeptičarka. Gledalec jih spremlja, kako se zapletajo v afere, spremlja jih pri seksu, kaj pri tem in o tem govorijo, spremlja jih tudi, ko se pogovarjajo o svojih pogovorih, je povedal Pfaller.

Vendar se ne pogovarjajo iz potrebe po subjektivizaciji lastne seksualnosti, saj želijo svoja doživetja objektivizirati in ugotoviti, kaj bi seks lahko pomenil za "javnost" oziroma za mesto. Kot pravi Pfaller, pri tem ni pomembno, ali same nekaj občutijo kot prijetno ali gnusno, to jim je všeč, šele ko jim sme biti všeč. Ena največjih zaslug serije je po Pfallerjevem mnenju zato objektivizacija pomena seksualnosti, ki se zoperstavlja duhu časa, ki želi seksualnost potisniti v sfero zasebnosti.

Serija priča o zagatah prevladujoče monogamne matrice in o izmuzljivosti želje, ki jo Samantha povzame s trditvijo: "Vse, kar si želijo poročeni ljudje, je, da bi bili zopet samski." Če se morajo pari truditi s hlinjenjem nežnih občutkov in vabil na pijačo, ko želijo seksati, morata Samantha in njen prijatelj hliniti seks, če želita živeti nežna občutja. Kot sklene Pfaller, je lekcija serije, da seks lahko deluje kot tančica pred nečim še bolj golim.