Vest o igralčevi smrti so za tiskovno agencijo AFP potrdili njegovi trije še živeči otroci."Alain Fabien, Anouchka, Anthony, kot tudi (njegov pes) Loubo z veliko žalostjo obveščajo o slovesu svojega očeta. Poslovil se je spokojno na svojem domu v Douchyju, obkrožen s svojimi tremi otroki in vnuki. Družina vas naproša, da spoštujete njihovo zasebnost v tem izjemno bolečem trenutku žalovanja," so sporočili v izjavi za javnost.
"Zvezdnik fimov V zenitu sonca in Samuraj se je pridružil devici Mariji med zvezdami, ki so mu bile tako ljube," še navajajo otroci, ki so ob tem dodali, da je igralec umrl sredi noči.
Alain Delon je od možganske kapi, ki jo je prestal leta 2019, živel na podeželski posesti v Douchyju, približno 140 kilometrov južno od Pariza, odmaknjen od oči javnosti. Pred časom je izrazil željo, da bi bil tudi sam pokopan na pokopališču, ki ga je dal na posestvu postaviti za svojih 30 psov.
Zadnjič se je v javnosti uradno pojavil leta 2019, ko so mu v Cannesu podelili častno zlato palmo za življenjsko delo, je pa bil opažen še leta 2021, na pogrebu dolgoletnega prijatelja Jean-Paula Belmonda.
Aprila letos je sodnik nad Delonom odredil pravno skrbništvo in imenoval skrbnika za odločanje o vseh zdravstvenih in finančnih odločitvah zvezdnika.
"Sofisticirani morilec" francoskega filma
Alain Delon je v povojnem obdobju obveljal za najsvetlejšo vzhajajočo zvezdo francoskega filma. Igralca, ki so ga krstili za "moško Brigitte Bardot", je močno opredeljevala njegova lepota, ki so jo v tistem času opisovali kot čutno, včasih pa tudi kot kruto, zaverovano vase in androgino.
Pod taktirko nekaterih največjih režiserjev tistega časa - med njimi so bili Jean-Pierre Melville, René Clément in Jacques Deray - je upodobil celo paleto policistiv, plačanih morilcev in avanturistov. Za svoje filme so ga rekrutirali tudi mojstri Luchino Visconti, Louis Malle, Michelangelo Antonioni in Jean-Luc Godard, v Hollywoodu pa se njegova kariera nikoli ni zares razmahnila.
V zanj prelomnem letu 1960 sta zvezdniški status 25-letnega Alaina Delona utrdila kar dva filma, ki danes veljata za kultna: francoska kriminalka V zenitu sonca (film je bil posnet po predlogi istega romana Patricie Highsmith kot pozneje Nadarjeni gospod Ripley in nedavno serja Ripley) ter Viscontijeva družinska saga Rocco in njegovi bratje. Še en italijanski velikan, Another Italian auteur, Michelangelo Antonioni, ga je postavil v vlogo borznega posrednika v Pomračenju (1962).
Nič manjše teže ni imel Leopard (1963), igralčevo drugo sodelovanje z Lucinom Viscontijem, ki je v kinematografe menda zvabilo približno 134 milijonov gledalcev- Flm je bil velikopotezna družinska drama, postavljena na Sicilijo 19. stoletja.
Ključna sta bila tudi Samuraj Jean-Pierra Melvilla (1967), kjer je bil plačani morilec v dežnem plašču, ter mojstrovina Bazen (1969) v režiji Jacquesa Deraya ter ob nekdanji zaročenki Romy Schneider: oba sta je še dodatno utrdila Delonov sloves karizmatičnega fatalca s temačnim temperamentom. (Mimogrede, Bazen je Luca Guadagnino leta 2016 priredil v A Bigger Splash s Tildo Swinton in Ralphom Fiennesom.)
Delonov slog je imel pozneje vpliv na najrazličnejše režiserje: za vzor so si ga jemali vsi od Martina Scorseseja pa do Jima Jarmuscha in Stevena Soderbergha.
Vrata Hollywooda so zanj ostala zaprta
A čeprav je v mladih letih tudi on sanjal o hollywoodski karieri (izjavil je, da namerava biti "novi Gary Cooper"), je bilo v njegovi karieri očitno nekaj neprevedljivega: morda je sam napor igre v tujem jeziku izničil njegovo značilno lakoničnost ali pa preprosto ni dobil dovolj dobrih vlog.
Pojavil se je v komediji Rumeni Rolls-Royce (r. Anthony Asquith, 1964), v drami o drugi svetovni vojni Lost Command (r. Mark Robson, 1966), v vesternu z Deanom Martinom Texas Across the River (r. Michael Gordon, 1966) in v še enem vojnem filmu, Gori Pariz? s Kirkom Douglasom (r. René Clément, 1966).
Kakor koli že, na drugi strani Atlantika nikoli ni dosegel statusa polbožanstva, ki ga je užival v Evropi in na Japonskem.
Leta 2019 je v Cannesu sicer izjavil, da je svojo hollywoodsko kariero po pičlih dveh letih zaključil zato, "ker je preveč pogrešal življenje doma", pa čeprav so v Ameriki še hoteli sodelovati z njim. Odločitev se je na koncu izkazala za pravilno - takoj po vrnitvi je posnel tri velike mojstrovine z režiserjem Jean-Pierrom Melvillom ‒ Samuraj (1967), Rdeči krog (1970) in Policaj (1972).
Uspeh Samuraja je za seboj potegnil še vloge v drugih kriminalnih filmih, kot sta bila denimo Sicilijanski klan (1969) Henrija Verneuila in Borsalino (1970), ki ga je režiral Jacques Deray. Slednjega je navdahnila resnična zgodba gangsterjev Paula Carbona in Françoisa Spirita, ki sta v okupirani Franciji med drugo svetovno vojno kolaborirala z nacističnim režimom; v filmu je Delon nastopil s svojim prijateljem Jean-Paulom Belmondom.
Od šestdesetih let pa do sredine osemdesetih je bil Alain Delon tako prvo ime francoskega filma in tudi najbolje plačani igralec v njegovi zgodovini.
Težko breme generacijske travme
Oba Delonova sinova, tako Anthony kot Alain-Fabien, sta imela v preteklosti napet odnos z očetom, pa tudi težave z mamili. Filmski pisci so v preteklosti ugotavljali, da je Delonov odnos s sinoma deloma skazilo to, da ju je dojemal kot tekmeca, saj sta oba postala igralca. Tretji sin, Ari Boulogne, ki se je rodil v Delonovi zvezi z zvezdnico Nico iz skupine Velvet Underground, je lani zaradi odvisnosti umrl.
Delon ni nikoli skrival, da je hčerka Anouschka njegova ljubljenka. "Nobeni drugi ženski nisem tako pogosto rekel, da jo imam rad," je izjavil leta 2008. In desetletje pozneje še: "Imam hčerko, ki je ljubezen mojega življenja, morda celo malo prevelika glede na druge."
Različni Delonovi biografi so sklepali tudi, da igralec zaradi svojega lastnega težkega otroštva nikoli ni zmogel vzpostaviti globokega odnosa s svojimi otroki. Njegovi starši so se ločili, ko je bil Alain star štiri leta; otrok je končal v rejniški družini. V obdobju, ki je sledilo, je bil zaradi neukrotljivega in nediscipliniranega vedenje izključen iz kar šestih šol. Pri sedemnajstih letih je vstopil v vojsko in se boril v indokinski vojni, a zaradi kraje džipa končal pred vojaškim sodiščem in bil leta 1956 nečastno odpuščen iz vojske. Po vrnitvi v Pariz je živel v svetu gangsterjev in prostitutk, dokler se mu v petdesetih letih 20. stoletja ni kar naenkrat nasmehnila igralska kariera. Po zaslugi svojega videza je pred kamero vedno naredil velik vtis in kmalu napredoval iz stranskih v glavne vloge.
Škandaloznost, ki pritiče zvezdi
V določenem poglavju svojega življenja pozornosti ni vzbujal samo s svojim filmskim delom, ampak tudi s škandali. Povezovali so ga s podzemljem, med drugim pa je veliko prahu dvignila tako imenovana afera Markovic ‒ Delonovega telesnega stražarja, Srba Stevana Markovića, so našli umorjenega v zelo nenavadnih okoliščinah. (Šušljalo se je, da je bil ljubimec Delonove takratne žene Nathalie.) Igralec je bil v zvezi z umorom, ki do danes ni bil razrešen, tudi pridržan, a na koncu izpuščen, saj je v času zločina snemal film v St. Tropezu.
Po medijih je prav tako odmevala njegova zveza z igralko Romy Schneider med letoma 1959 in 1963. (Bila sta zaročena, a nikoli nista naredila usodnega koraka.) Ko je še živel z Romy, naj bi Delon imel otroka z zaročenkino rojakinjo, kultno pevko The Velvet Underground, Nico. Sam je to vedno zanikal, a je dečka kljub temu vzgajala njegova mama.
Po petletni zvezi z Romy Schneider se je Delon leta 1964 poročil z Nathalie, ki je bila takrat noseča z Anthonyjem. Ločila sta se po štirih letih. Delonovo ljubezensko življenje je bilo sicer vedno razvpito: v poznih šestdesetih je nekaj časa živel v trojčku z igralkama Mireille Darc in Maddly Bamy, ker "se ni mogel odločiti, katero ima raje".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje