Vest o igralčevi smrti so za tiskovno agencijo AFP potrdili njegovi trije še živeči otroci."Alain Fabien, Anouchka, Anthony, kot tudi (njegov pes) Loubo z veliko žalostjo obveščajo o slovesu svojega očeta. Poslovil se je spokojno na svojem domu v Douchyju, obkrožen s svojimi tremi otroki in vnuki. Družina vas prosi, da spoštujete njihovo zasebnost v tem izjemno bolečem trenutku žalovanja," so sporočili v izjavi za javnost.

"Zvezdnik filmov V zenitu sonca in Samuraj se je pridružil devici Mariji med zvezdami, ki so mu bile tako ljube," še navajajo otroci, ki so ob tem dodali, da je igralec umrl sredi noči.

Alain Delon je od možganske kapi, ki jo je prestal leta 2019, živel na podeželski posesti v Douchyju, približno 140 kilometrov južno od Pariza, odmaknjen od oči javnosti. Pred časom je izrazil željo, da bi bil tudi sam pokopan na pokopališču, ki ga je dal na posestvu postaviti za svojih 30 psov.

Zadnjič se je v javnosti uradno pojavil leta 2019, ko so mu v Cannesu podelili častno zlato palmo za življenjsko delo, je pa bil opažen še leta 2021, na pogrebu dolgoletnega prijatelja Jean-Paula Belmonda.

Aprila letos je sodnik nad Delonom odredil pravno skrbništvo in imenoval skrbnika za odločanje o vseh zdravstvenih in finančnih odločitvah zvezdnika. V zadnjem letu so francoske medije pogosto polnili članki o razprtijah Delonovih otrok, ki so eden drugega obtoževali izkoriščanja očeta, se žalili, vlagali tožbe in svoj prav dokazovali z na skrivaj pridobljenimi posnetki. Še pred tem so vendarle složno vložili tožbo zoper očetovo asistentko in partnerico Hiromi Rollin, jo obtožili nadlegovanja in groženj ter dosegli njeno izselitev.

Sorodna novica Alain Delon: karizmatični, hladnokrvni morilec francoskega filma

"Sofisticirani morilec" francoskega filma
Alain Delon je v povojnem obdobju obveljal za najsvetlejšo vzhajajočo zvezdo francoskega filma. Igralca, ki so ga krstili za "moško Brigitte Bardot", je močno opredeljevala njegova lepota, ki so jo v tistem času opisovali kot čutno, včasih pa tudi kot kruto, zaverovano vase in androgino.

Pod taktirko nekaterih največjih režiserjev tistega časa – med njimi so bili Jean-Pierre Melville, René Clément in Jacques Deray – je upodobil celo paleto policistov, plačanih morilcev in avanturistov. Za svoje filme so ga rekrutirali tudi mojstri Luchino Visconti, Louis Malle, Michelangelo Antonioni in Jean-Luc Godard, v Hollywoodu pa se njegova kariera nikoli ni zares razmahnila.

V zanj prelomnem letu 1960 sta zvezdniški status 25-letnega Alaina Delona utrdila kar dva filma, ki danes veljata za kultna: francoska kriminalka V zenitu sonca (film je bil posnet po predlogi istega romana Patricie Highsmith kot pozneje Nadarjeni gospod Ripley in nedavno serija Ripley) ter Viscontijeva družinska saga Rocco in njegovi bratje. Še en italijanski velikan, Another Italian auteur, Michelangelo Antonioni, ga je postavil v vlogo borznega posrednika v Pomračenju (1962).

Sorodna novica Svet žaluje za Alainom Delonom: "Bil je več kot zvezdnik, bil je francoski spomenik"

Nič manjše teže ni imel Leopard (1963), igralčevo drugo sodelovanje z Lucinom Viscontijem, ki je v kinematografe menda zvabilo približno 134 milijonov gledalcev. Film je bil velikopotezna družinska drama, postavljena na Sicilijo 19. stoletja.

Ključna sta bila tudi Samuraj Jeana-Pierra Melvilla (1967), kjer je bil plačani morilec v dežnem plašču, ter mojstrovina Bazen (1969) v režiji Jacquesa Deraya ter ob nekdanji zaročenki Romy Schneider: oba sta še dodatno utrdila Delonov sloves karizmatičnega fatalca s temačnim temperamentom. (Mimogrede, Bazen je Luca Guadagnino leta 2016 priredil v Nemirno obalo s Tildo Swinton in Ralphom Fiennesom.)

Delonov igralski slog je imel pozneje vpliv na najrazličnejše režiserje: za vzor so si ga jemali vsi od Martina Scorseseja pa do Jima Jarmuscha in Stevena Soderbergha.

Sorodna novica Alain Delon: “Pri življenju so me držale ženske, ki so me ljubile”

Vrata Hollywooda so zanj ostala zaprta
A čeprav je v mladih letih tudi on sanjal o hollywoodski karieri (izjavil je, da namerava biti "novi Gary Cooper"), je bilo v njegovi karieri očitno nekaj neprevedljivega: morda je sam napor igre v tujem jeziku izničil njegovo značilno lakoničnost ali pa preprosto ni dobil dovolj dobrih vlog.

Pojavil se je v komediji Rumeni Rolls-Royce (r. Anthony Asquith, 1964), v drami o drugi svetovni vojni Lost Command (r. Mark Robson, 1966), v vesternu z Deanom Martinom Texas Across the River (r. Michael Gordon, 1966) in v še enem vojnem filmu, Gori Pariz? s Kirkom Douglasom (r. René Clément, 1966).

Kakor koli že, na drugi strani Atlantika nikoli ni dosegel statusa polbožanstva, ki ga je užival v Evropi in na Japonskem. Na Japonskem so ga oboževali kot zvezdnika vesternov, predvsem po zaslugi špageti vesterna Rdeče sonce (1971), v katerem je nastopil ob Toširu Mifuneju.

Leta 2019 je v Cannesu sicer izjavil, da je svojo hollywoodsko kariero po pičlih dveh letih zaključil zato, "ker je preveč pogrešal življenje doma", pa čeprav so v Ameriki še hoteli sodelovati z njim. Odločitev se je na koncu izkazala za pravilno – takoj po vrnitvi je posnel tri velike mojstrovine z režiserjem Jeanom-Pierrom Melvillom ‒ Samuraj (1967), Rdeči krog (1970) in Policaj (1972).

Uspeh Samuraja je za seboj potegnil še vloge v drugih kriminalnih filmih, kot sta bila denimo Sicilijanski klan (1969) Henrija Verneuila in Borsalino (1970), ki ga je režiral Jacques Deray. Slednjega je navdahnila resnična zgodba gangsterjev Paula Carbona in Françoisa Spirita, ki sta v okupirani Franciji med drugo svetovno vojno kolaborirala z nacističnim režimom; v filmu je Delon nastopil s svojim prijateljem Jeanom-Paulom Belmondom.

Od šestdesetih let pa do sredine osemdesetih je bil Alain Delon tako prvo ime francoskega filma in tudi najbolje plačani igralec v njegovi zgodovini.

Prvega igralskega cezarja dobil pozno v karieri
Film Gospod Klein (1977) režiserja Josepha Loseyja, v katerem je Delon igral trgovca z umetnostjo, ki ga med drugo vojno zamenjajo za preganjanega Juda z istim imenom, je dobil cezarja za najboljši film.

Leta 1985 je igralskega cezarja končno osvojil za vlogo v nadrealistični komediji Bertranda Bliera Naša zgodovina. Delon je v tem obdobju tudi razširil svoje polje dela, ustanovil lastno produkcijsko hišo, leta 1981 režiral film Pour la Peau d’un Flic ter promoviral boks in oblikoval pohištvo.

Leta 1984 je igral zanj precej netipično vlogo čutnega gejevskega aristokrata v Zaljubljenem Swannu, ekranizaciji Proustove klasike Iskanje izgubljenega časa.

V devetdesetih je pred kamero nastopal vse manj in leta 1997 naposled razglasil svojo upokojitev. Vrnil se je samo še leta 2008, ko je v igrani različici Asterixa na olimpijskih igrah upodobil Julija Cezarja.

Težko breme generacijske travme
Oba Delonova sinova, tako Anthony kot Alain-Fabien, sta imela v preteklosti napet odnos z očetom, pa tudi težave z mamili. Filmski pisci so v preteklosti ugotavljali, da je Delonov odnos s sinoma deloma skazilo to, da ju je dojemal kot tekmeca, saj sta oba postala igralca. Tretji sin, Ari Boulogne, ki se je rodil v Delonovi zvezi z zvezdnico Nico iz skupine Velvet Underground, je lani zaradi odvisnosti umrl.

Delon ni nikoli skrival, da je hčerka Anouschka njegova ljubljenka. "Nobeni drugi ženski nisem tako pogosto rekel, da jo imam rad," je izjavil leta 2008. In desetletje pozneje še: "Imam hčerko, ki je ljubezen mojega življenja, morda celo malo prevelika glede na druge."

Sorodna novica Poslovila se je francoska igralka Nathalie Delon

Različni Delonovi biografi so sklepali tudi, da igralec zaradi svojega lastnega težkega otroštva nikoli ni zmogel vzpostaviti globokega odnosa s svojimi otroki. Njegovi starši so se ločili, ko je bil mali Alain Fabien Maurice Marcel Delon star štiri leta; otrok je končal v rejniški družini. V obdobju, ki je sledilo, je bil zaradi neukrotljivega in nediscipliniranega vedenja izključen iz kar šestih šol. Pri sedemnajstih letih je vstopil v vojsko; ker so ga zasačili pri kraji, so ga poslali na turo v indokinski vojni. Na koncu je zaradi še ene kraje, tokrat džipa, končal pred vojaškim sodiščem in bil leta 1956 nečastno odpuščen iz vojske.

Po vrnitvi v Pariz je živel v svetu gangsterjev in prostitutk, brez kakršnih koli kariernih načrtov, dokler se mu v petdesetih letih 20. stoletja ni kar naenkrat nasmehnila igralska kariera. Hodil je namreč z igralko Brigitte Auber, ki je malo predtem nastopila v Hitchcockovem filmu in bila zato povabljena na festival v Cannes. Delona, ki je bil njen spremljevalec, sta tam opazila režiser Jean-Claude Brialy in njegov poznejši agent George Beaume. (Pogodbo mu je tistega leta v Cannesu ponudil tudi predstavnik velikega hollywoodskega producenta Davida O. Selznicka, pod pogojem, da se nauči angleščino. Ker je imel na mizi torej dve ponudbi, se je odločil za francosko.)

"Prišel sem v Cannes z dekletom, ki mi je bilo všeč in ki je bilo zaljubljeno vame ... Vse sem opazoval, sprehodil sem se po rdeči preprogi in že takrat sem se počutil doma. Tudi zato, in to pravim brez nadutosti, ker so mi dali jasno vedeti, da nisem slabega videza," se je spominjal leta 2019.

Po zaslugi svojega videza je pred kamero vedno naredil velik vtis in kmalu napredoval iz stranskih v glavne vloge.

Škandaloznost, ki pritiče zvezdi
V določenem poglavju svojega življenja pozornosti ni vzbujal samo s svojim filmskim delom, ampak tudi s škandali. Povezovali so ga s podzemljem, med drugim pa je veliko prahu dvignila tako imenovana afera Markovic ‒ Delonovega telesnega stražarja, Srba Stevana Markovića, so našli umorjenega v zelo nenavadnih okoliščinah. (Šušljalo se je, da je bil ljubimec Delonove takratne žene Nathalie.) Vse skupaj se je dodatno zapletlo, ko so se pojavile bremenilne fotografije Markovića, na katerih so bili tudi številni pripadniki francoske elite, denimo žena predsedniškega kandidata Georgesa Pompidouja. Igralec je bil v zvezi z umorom, ki do danes ni bil razrešen, tudi pridržan, a na koncu izpuščen, saj je v času zločina snemal film v St. Tropezu. Vseeno se je takrat veliko pisalo o njegovih poznanstvih in povezavah z liki iz kriminalnega podzemlja.

Po medijih je prav tako odmevala njegova zveza z igralko Romy Schneider med letoma 1959 in 1963. (Bila sta zaročena, a nikoli nista naredila usodnega koraka.) Ko je še živel z Romy, naj bi Delon imel otroka z zaročenkino rojakinjo, kultno pevko The Velvet Underground, Nico. Sam je to vedno zanikal, a je dečka kljub temu vzgajala njegova mama.

"Programiran za uspeh, ne za srečo"
Po petletni zvezi z Romy Schneider se je Delon leta 1964 poročil z Nathalie, ki je bila takrat noseča z Anthonyjem. Ločila sta se po štirih letih. Delonovo ljubezensko življenje je bilo sicer vedno razvpito: v poznih šestdesetih je nekaj časa živel v trojčku z igralkama Mireille Darc in Maddly Bamy, ker "se ni mogel odločiti, katero ima raje". Z Mireille Darc sta bila sicer v zvezi vse do leta 1982. Dva otroka je imel z nizozemsko manekenko Rosalie van Breemen; razšla sta se leta 2002.

"Programiran sem bil za uspeh, ne za srečo," je o sebi nekoč izjavil Delon. "To dvoje ne gre skupaj."

Ena njegovih zadnjih vlog je bila v komediji S Novym godom, mamy! (Srečno novo leto, mamice!, 2012), v kateri je igral samega sebe.

Reakcionarna pozna leta
Leta 2019 so feministične organizacije nasprotovale izbiri Alaina Delona za dobitnika častne zlate palme v Cannesu, predvsem zato, ker je malo pred tem v televizijskem intervjuju priznal, da je bil v preteklosti nasilen do žensk. Večkrat so mu očitali tudi rasizem in homofobijo.

Po pričanju Alaina-Fabiena Delona naj bi igralec pretepal njegovo mater, ji dvakrat zlomil nos in ji polomil osem reber. (Igralec je to zanikal, potrdil pa, da je oklofutal ženske, "ki so ga napadale".) Igralčev drugi sin Anthony Delon je potrdil, da ga je oče kot otroka zaklenil v pasjo kletko skupaj z živalmi, "da bi ga to okrepilo".

"Ne dajemo mu Nobelove nagrade za mir," se je takrat na očitke zajedljivo odzval direktor festivala Thierry Frémaux. "Dajemo mu častno zlato palmo za njegove igralske dosežke." Za življenjsko delo so igralca nagradili tudi na festivalih v Berlinu (1995), Marakešu (2003) in Locarnu (2012).

V zrelih letih je Delon med drugim postal zagovornik francoske skrajno desničarske Narodne fronte, ki jo je ustanovil njegov "dragi prijatelj že zadnjih 50 let" Jean-Marie Le Pen.

Igralec je bil nekajkrat tarča poroga tudi zato, ker je o sebi rad govoril v tretji osebi ednine. Ljudje so mu očitali samopašnost, a krivično bi bilo trditi, da ni razumel kompleksne narave slave. "Norost se stopnjuje do te točke, da 'Delon' postane blagovna znamka," je leta 1991 komentiral v nekem televizijskem intervjuju. "In ti moraš to znamko zastopati, jo igrati, ostajati enak, ždeti na mestu, ker publika to pričakuje, ker tudi sam to malce hočeš in ker so taka pač pravila."