Oglas
Antonioni, ki je umrl dva meseca pred svojim 95. rojstnim dnem, se je na začetku kariere uveljavil kot eden izmed ključnih protagonistov italijanskega neorealizma. V več kot šestih desetletjih - svoj prvi kratki film z naslovom Gente del Po (Ljudje iz doline reke Pad) je Antonioni predstavil leta 1947 - je ustvaril nekaj več kot 30 filmov, nikoli pa mu ni uspelo osvojiti oskarja za režijo ali za najboljši film. Kljub temu Antonionijevi filmi, med katerimi še posebej izstopajo Povečava (1966), Avantura, Noč, Mrk in Točka Zabriskie, sestavljajo enega najimenitnejših režijskih opusov filmske umetnosti.
V duši je bil pravi umetnikDolgi karieri navkljub je Michelaneglo Antonioni zapustil dokaj skromno zapuščino filmov. To je izraz njegovega odnosa do filma. Za Antonionija je bil film vedno umetnost, nikoli 'panoga' zabave. Zato se je tudi vsakega od svojih filmov, ki slovijo kot tenkočutne raziskave čustvene sterilnosti sodobne družbe, lotil s posebno skrbnostjo in pri delu ni bilo nikoli glavno vodilo misel na všečnost filma za široke množice.
Od ekonomista prek novinarja do filmarja
Michelangelo Antonioni je filmsko umetnost najprej spoznaval 'od zunaj'. Navdušenec nad 'gibljivimi slikami' je po diplomi iz ekonomije postal filmski kritik in novinar uradne fašistične filmske revije Cinema, ki jo je vodil Vittorio Mussolini, sin velikega italijanskega diktatorja. O lastnem udejstvovanju v filmski umetnosti je Antonioni začel resno razmišljati šele, ko so ga pri Mussolinijevi reviji odpustili. Vpisal se je v tečaj filmske tehnike in že leta 1942 je predstavil svoje prvo delo.
To sicer ni bilo režijskega značaja, pač pa scenarij za film Un Pilota Ritorna (Vrnitev pilota), ki ga je napisal skupaj s še eno legendo italijanskega filma, Robertom Rossellinijem. Ta je vojno dramo tudi režiral. Istega leta je Antiononi naredil še en korak h karieri uspešnega režiserja. Dobil je mesto asistenta režije Marcela Carnéja, ki je tedaj režiral film Les visiteurs du soir (Večerni obiskovalci).
Prelomni leti 1950 in 1960
Po tem obdobju pridobivanja znanja se je Michelangelo Antonioni odločil, da se poskusi kot samostojni režiser; in tudi scenarist, saj je bilo zanj značilno, da je večino svojih filmov podpisal tudi kot scenarist. Sledilo je nekaj kratkih filmov, leta 1950 pa je predstavil svoj prvi celovečerec. S filmom Cronaca di un amore (Dnevnik neke ljubezni) je tedaj še neizkušeni režiser že navdušil italijansko filmsko stroko in prejel priznanje italijanskega sindikata filmskih novinarjev. Na mednarodno uveljavitev je moral Antonioni počakati še deset let.
Uspešna sredozemska pustolovščina
Film L'Avventura (Avantura), kriminalna drama o nenavadnem izginotju ženske, ki križari po Sredozemlju, z Monico Vitti in Gabrielom Ferzettijem v glavnih vlogah, je Antonioniju prinesel glavno nagrado filmskega festivala v Cannesu in ga hkrati vzpostavil kot eno ključnih imen sodobnega filma. Sledili sta prav tako umetniški mojstrovini La notte (Noč) in L'eclisse (Mrk), ki slogovno in tematsko sledita Avanturi. Zato pogosto pravijo, da vsi trije filmi, ki jih zaznamuje poetična govorica in obravnava odtujenega človeka v sodobni družbi, tvorijo nekakšno trilogijo.
Morda najuspešnejši Antonionijev film sploh je sledil leta 1966. To je Povečava (Blow Up), prvi Antonionijev film v angleškem jeziku. Povečava je pomenila tudi prvo pomembno sodelovanje Michelangela Antonionija in legendarnega italijanskega producenta Carla Pontija. Sodelovanje se je ponovilo še pri filmih Točka Zabriskie (Zabriskie Point) in Potnik (The Passenger).
'Zlorabljeno' vabilo kitajske vlade
Zanimiva anekdota iz Antonionijevega življenja se navezuje na filmarjevo delo na Kitajskem. Na začetku sedemdesetih, po kulturni revoluciji, je Antonioni na povabilo kitajske vlade obiskal Kitajsko. Tam pa je posnel dokumentarec Čung Kvo - Cina, ki so ga kitajske oblasti razglasile za zloben poskus blatenja kitajske države in njenega vodstva. V osemdesetih se je Antonioni začel počasi poslavljati od filma, vseeno pa je tudi v tem obdobju ustvaril enega izmed umetniških draguljev sodobnega filma.
To je bil film Oberwaldska skrivnost (Il mistero di Oberwald), pri snemanju katerega je Antonioni zelo eksperimentiral z barvami. Zadnji večji Antonionijev igrani projekt je bil Al di là delle nuvole (Onstran oblakov), ki je pravzaprav sklop krajših filmov, od katerih je dva posnel Wim Wenders. Leta 2004 je Antonioni svoj opus sklenil kot avtor enega od kratkih filmov iz cikla Eros.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje