Ousmane Sembène si je prizadeval za razvoj afriške kulture in za razvoj politične kulture, ki bi Afričanom omogočila, da bi si uspešno vladali sami. Foto:
Ousmane Sembène si je prizadeval za razvoj afriške kulture in za razvoj politične kulture, ki bi Afričanom omogočila, da bi si uspešno vladali sami. Foto:
Ousmane Sembène
Ousmane Sembène je najprej postal pisatelj, k filmu pa se je usmeril šele pri štiridesetih.

Ousmane Sembène se je leta 1923 rodil v južnem Senegalu in njegova mladost ni napovedovala bleščeče mednarodne kariere. Zagotovo pa je napovedovala njegovo željo, boriti se proti krivicam. Mladega Sembèneja so namreč zaradi klofute, ki jo je prisolil francoskemu učitelju, vrgli iz francoske kolonialne šole, kar je sledilo, pa je bilo bolj kot poti do veličastne kariere podobno življenju običajnega Afričana. Sembène se je med drugo svetovno vojno boril v francoski vojski, pozneje pa se je preživljal kot pristaniški delavec v Marseillesu.

Študij pri ruskih filmarjih
Po osvoboditvi Senegala izpod kolonialnega jarma se je Sembène vrnil v domovino in hitro izkusil pozitivno plat solidarnosti znotraj socialističnega oziroma protiimperialističnega bloka. Dobil je namreč štipendijo za študij filma v Moskvi. Tedaj se je že bližal svojemu 40. letu, svoj prvi kratki film Borom Sarett pa je predstavil ravno v letu, ko je dopolnil 40. leto. Že s tem in s svojim drugim filmskim poskusom Niaye (1964) je Sembène pokazal svojo usmerjenost k političnim in družbenim temam, natančneje k obravnavi politične moči in njene zlorabe, kolonializma, kapitalizma, religije in patriarhata.

Sembèneju je bilo samopomilovanje tuje
Kot posebno kakovost Sembènejevih filmov velja izpostaviti dejstvo, da režiser nikoli ni zapadel v golo kritiko vsega, kar izvira z Zahoda. Osredotočil se je na Afriko in njene ljudi ter skušal ljudi poučiti, da si morajo sami ustvariti boljšo prihodnost. Objokovanje kolonialne preteklosti in zaostanka v razvoju je nesmiselno. To je filozofija, ki jo Afrika še danes prepogosto odklanja. Nenehno igranje večne žrtve in samopomilovanje je tisto, kar preprečuje hitrejši razvoj Afrike, in tisto, kar je Sembène hotel odpraviti.

Uspeh z razkrivanjem francoske krutosti
Za Sembènejev največji uspeh velja film Camp de Thiaroye iz leta 1988, ki je na filmskem festivalu v Benetkah dobil posebno nagrado žirije. Gre za film po resničnem dogodku, ki govori o senegalskih vojakih, ki so se med drugo svetovno vojno borili v Evropi in se kot vojni ujetniki znašli v nemških taboriščih. Ko naj bi se po vojni vrnili domov, pa taborišče, v katerem vojaki čakajo na prevoz v domovino, razdejajo Francozi in pobijejo večino svojih vojakov. Film je tako ostra obsodba kolonialnih velesil in njihovega obravnavanja prebivalcev svojih kolonij kot zgolj uporabnega blaga. Filma v Franciji niso prikazovali do poznih 90. let.

Zadnja leta je Sembène posvetil razkrivanju zahrbtnih taktik afriških politikov, ki so pogosto še slabši kot njihovi kolonialni predniki. Kot so zapisali v Guardianu, je filmska zgodovinarka Laura Mulvey o Sembèneju dejala, da je bil predan "promociji in razvoju tradicionalne kulture in uporabi kulturnih "izumov" zahodne družbe v korist Afrike. Sembène je predvsem skušal najti dialektični odnos med zahodno in afriško kulturo; ni ga mučila nostalgija po predkolonialni čisti Afriki".