Tudi več kot šest desetletij po smrti Bertolt Brecht (1898-1956) ostaja najbolj uprizarjani dramatik na nemških odrih, takoj za Williamom Shakespearjem in Friedrichom Schillerjem. Brecht velja tako rekoč za izumitelja epskega gledališča, za katerega je značilno zavračanje iluzije - igralec se s svojo vlogo ne sme poistovetiti, lahko jo le prikazuje, pomembno vlogo pa ima tudi gledalec, ki mora dogajanje na odru spremljati s kritično distanco.

Igrani dokumentarni film v režiji Heinricha Breloerja si bo prizadeval odstreti pogled v zakulisje in prek raziskovanja Brechtovega vsakdana razkriti človeka za gledališko ikono. Kar pa ni preprost podvig, saj je znano, da svojega zasebnega življenja ni zares razkrival, nemara tudi zato, da "bi ga prikril tudi sam pred seboj", po pisanju nemške tiskovne agencije DPA meni Breloer. 75-letni režiser se je skozi mnoga leta pred začetkom snemanja sešel z več posamezniki, ki so še osebno poznali Brechta.

Sicer pa je Heinrich Breloer znan po dokumentarcu o Thomasu Mannu, v katerem je Nobelovega nagrajenca za književnost upodobil slavni Armin Mueller-Stahl. Igrani dokumentarni film v treh delih, naslovljen Mannovi - Roman stoletja (nem. Die Manns - Ein Jahrhundertroman), je Breloerju leta 2002 prinesel nagrado emmy. Nekako pa bo nastajajoči dokumentarec nasprotje Mannovih, saj je "Thomas Mann živel bolj introvertirano, Brecht pa zelo ekstravertirano," pravi Breloer. Znano je namreč, da je Brecht vselej želel biti obdan z ljudmi. "Obstaja veliko stvari, ki so bile pri njem neizbežne. Ni mogel živeti drugače," je prepričan režiser.

"Ne morem biti tvoj duh, klasikova vlačuga."
Snemanje, ki poteka v praških Barrandovih studiih, se že preveša v sklepno fazo. Trenutno se na prizorišču snemanja piše leto 1944, Brecht živi in ustvarja v New Yorku, kamor se je zatekel pred nacističnim režimom, ki je prepovedal njegova dela. Poleg žene in pogosto tudi glavne igralke v njegovih uprizoritvah Helene Weigel ima razmerje še z dansko igralko Ruth Berlau. Tega leta mu ljubimka naznani, da pričakuje njegovega otroka, on pa jo poziva, naj bo razsodna. "Ne morem biti tvoj duh, klasikova vlačuga," mu odvrne noseča Danka. Vendar je bil izid tega položaja tragičen, saj je njun sin Michel živel le en dan.

Za potrebe snemanja so morali filmarji pridobiti tudi srebrnega starodobnega BMW-ja, saj je sicer prepričani levičar Brecht (dejansko pa ni nikoli podlegel dogmi in zato tudi nikoli ni vstopil v komunistično stranko) poleg lepih žensk in dragih cigar oboževal tudi avtomobile. "Za Brechta se to ni medsebojno izključevalo: zakaj bi morali za revolucijo žrtvovati užitke življenja," pojasni Burghart Klaussner, ki v dokumentarcu upodablja Brechta v zrelejših letih.

Klaussner uporablja v filmu za upodobitev Brechta precej piskajoč glas, kakršen je dokumentiran na obstoječih zvočnih posnetkih. Pravzaprav je imela tudi dramatikova žena, ki jo upodablja Adele Neuhauser, kot rojena Dunajčanka poseben način govora. Sicer pa je Neuhauserjeva prepričana, da je Brecht s svojo umetniško navzočnostjo in s svojimi pesmimi vzbujal veliko fascinacijo pri nasprotnem spolu. "Vse dokler ni vsaka posamična ženska dognala, da na žalost ni edina zanj."

Prizadevanja za socializem in mir
Eden znanih Brechtovih citatov se glasi: "Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem." In tudi na prizorišču snemanja dokumentarca je velik plakat, ki - sicer ob dragem BMW-ju - poziva z besedami Za mir in socializem. Ob tem se igralec Tom Schilling, ki upodablja mladega Brechta, sprašuje, ali so dramatikovi pogledi na družbo tudi danes aktualni. "Pred kratkim se je zgodil vrh G20, ob čemer se je zbralo veliko ljudi, ki se zavzemajo, da bi živeli v vsaj bolj socialno naravnanem svetu," meni 35-letni igralec.

Za dokumentarec so v velikem studiu izdelali tudi natančno repliko mansarde, kakršna je bila v hiši Brechtovih staršev v njegovem rodnem Augsburgu. Iz več srednjeevropskih zbirk gledaliških hiš pa so si izposodili kostume in rekvizite iz preteklosti. Za snemanjem dokumentarca v dveh delih, ki bo naslovljen preprosto Brecht, stoji nemška nacionalna televizija ARD. Stroški tega ambicioznega projekta, ki naj bi premiero doživel jeseni naslednjega leta, znašajo več milijonov evrov.

Od študija medicine in filozofije v gledališki svet
Eden največjih dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja se je sicer sprva leta 1917 vpisal na študij medicine in filozofije na univerzi v Münchnu, nato pa se je prepisal na študij teatrologije. Je avtor približno 50 dramskih del, razvoj evropskega gledališča preteklega stoletja pa je pomembno zaznamoval tudi s svojimi teoretskimi zapisi. Svojo prvo igro Baal je napisal leta 1918, prvi vidnejši uspeh pa mu je prinesla komedija Bobni v noči. Po svojih prvih delih se je usmeril k poučnim socialnokritičnim igram, nato pa se je končno zapisal epskemu gledališču ter ga tako preusmeril od naturalističnega in sentimentalnega gledališča 19. stoletja. Zapisal se je iskanju dejavnega gledalca, ki ga je skušal s potujitvenim učinkom moralno in socialno vzgajati ter ga pripraviti do razmišljanja z lastno glavo.

Med Brechtova najbolj znana in vedno znova obravnavana ter uprizarjana dela spadajo Opera za tri groše, Mati korajža in njeni otroci, Galilejevo življenje, Kavkaški krog s kredo, Gospod Puntila in njegov hlapec Matti ter Dobri človek iz Sečuana, ki so ga v eni nedavnih sezon postavili tudi na odru Mestnega gledališča ljubljanskega.