Žirija 17. mednarodnega festivala Alpi Giulie Cinema, ki se je končal 24. februarja, je izpostavila dokumentarno vrednost filma, visoko pa so ocenili tudi jasno režijo in scenarij. V obrazložitvi nagrade so zapisali, da se v filmu prodornost pogleda, ki ga nadgrajujeta odlična fotografija in mojstrska montaža, kljub počasnemu toku reke ne omejuje le na ekstatično občudovanje številnih pokrajin. Prav tako pričevanja oseb pred kamero nimajo samo formalne ali didaskalične vloge.
Odnos do reke, odnos do narave
Gre za film o reki Soči, ki od svojega izvira do izliva teče mimo različnih ljudi in krajev, ki imajo do te vode različen odnos, zato to ni film o reki, ampak film o našem odnosu do narave. Film prek podob, obrazov in glasov pričevalcev od Julijskih Alp vse do Gradeža obširno ter raznoliko predstavi različne kraje, ki jih prečka reka. S tem gledalca seznani s tamkajšnjim okoljem, z zgodovino in s številnimi protislovji obmejnega ozemlja.
"Uporaba obširnega arhivskega materiala je vedno natančna, primerna in nikoli odvečna: gre za arhivske posnetke, zvočne posnetke, odlomke iz amaterskih filmov, reklamnih spotov in vojnih posnetkov," je žirija še zapisala v obrazložitvi, ob tem pa pohvalila tudi filmsko glasbo in uporabo glasbe na splošno ter v živo posnetih zvokov.
Nenehna sedanjost
Medvedova, ki se skupaj z Veluščkovo podpisuje pod režijo in scenarij filma, je o njem zapisala, da se v svojem bistvu tako kot reka povezuje s pojmom minevanja. "Čas reke in čas filma je hkrati bežeč in statičen. Nikoli ne moremo dvakrat stopiti v isti film, čeprav ga lahko ustavimo in zavrtimo nazaj. Edini mogoč čas tako reke kot filma je nenehna sedanjost."
Film o Soči in njeni dvojnosti
Soča kot mejna reka v svoji razmeroma majhni strugi povezuje dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Sredozemlje, kar jo pogosto zaznamuje kot vodo protislovij; je privlačna in nevarna; ima dve imeni, Soča (ženskega spola v slovenskem jeziku) in Isonzo (moškega spola v italijanskem jeziku). Znana je po smaragdni barvi in krvavi fronti.
Dokumentarni film se tudi sprašuje, čigava je Soča danes? Slovenija jo z jezovi jemlje Italiji, Italija jo razsipava z nenačrtnim namakanjem. Gradbena podjetja jo pustošijo z izkopavanjem gramoza, medtem ko jo industrija zastruplja z odplakami. Kajakaši jo kradejo ribičem, ribiči pa spet ribam, ki bi tudi rade imele svoj mir. V vsem tem kopičenju interesov pa pozabljamo, da je reka predvsem sama svoja in da je naloga, ki jo milijone let opravlja, dovolj pomembna za vse.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje