Žanr Italijani sami sicer raje imenujejo "italovestern" ali tudi "western all'italiana", a ta oznaka ostaja le na domačih tleh filmov, ki so vzniknili kot nasledniki prav tako italijanskega žanra, imenovanega peplum. Ta je po drugi svetovni vojni, ko se je Italija gospodarsko razcvetela, življenjsko načelo pa je sledilo predvsem izreku "la dolce vita", polnil kinematografske dvorane. Špageti vestern je tako sledil zahtevam domačega občinstva, ki je cenilo na videz lahkotne, neobvezne, pretirano nasilne, pa vendar tudi angažirane vrste zabave, kar je bil v Franciji, recimo, novi val z močnim intelektualnim zaledjem, v Italiji pa film s preprostim romantičnim junakom, konfliktom na ameriško-mehiški meji in naivno vero v revolucijo.

Ponoven vznik v prenovljeni podobi
Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so za klasičen vestern pomenila nedvomno čas za njegov pogreb, a pojavila se je njegova italijanska različica in v žanr vmešala prvine eksploatacijskega filma, precej brutalnosti in tekočo minimalistično fotografijo, zaznamovano z velikimi pustimi pokrajinami in bližjimi posnetki. Ob tem pa so Italijani v vestern vnesli še noto, ki je Američani vsekakor niso poznali. Ameriški kavboj je sicer bil zanemarjen razcapanec, ni pa bil cinik in antijunak, ki ne pozna več jasne delitve na dobro in slabo in čigar edini motiv je denar. Poleg tega je 'italijanski kavboj' vedno neobrit, razcapan, smrdljiv in posnet popolnoma od blizu, kar še poudarja njegovo bestialnost.

Izraz špageti vestern so si izmislili filmski kritiki, ki so zviška gledali na novo vznikli podžanr, tudi zato, ker ta ni imel kulturnih korenin v konkretnem zgodovinskem prostoru, občutka za zgodovino, njegov moralni kodeks pa je bil v popolnem nasprotju z etiko iz ameriškega obdobja. Vendar se italijanski režiserji na to niso ozirali in so šli po svoji začrtani poti ter vplivali tudi na generacijo ameriških režiserjev, ki so konec šestdesetih let s postvesternom oživili svoj paradni žanr.

Od popolnih polomov do popolnih uspehov
Filme, ki so na začetku doživljali katastrofalne odzive in popolne polome - Divje pištole so, recimo, gospodarsko uničile studio Caprion, ki jih je produciral -, so snemali v različnih tujih koprodukcijskih navezah z Nemci, Španci in tudi Britanci, njihova prizorišča pa so našli v španski Andaluziji ali Almerii, pa v italijanskih Abrucih, pozneje pa tudi na Sardiniji, ker so bila te suhe, puste pokrajine na moč podobne ameriškemu jugozahodu (tudi zato so se zgodbe vedno dogajale v Arizoni, Teksasu ali nekje na ameriško-mehiški meji).

Sprva je podžanr veljal za nizkoproračunskega, kar je bil obenem tudi sinonim za slabšo kakovost, ko pa je leta 1964 na platna prišel prvi del dolarske trilogije Sergia Leoneja Za prgišče dolarjev z mladim ameriškim igralcem Clintom Eastwoodom v glavni vlogi in z glasbo Ennia Morriconeja se je v Evropi razplamentelo zanimanje za tovrsten žanr, kar je dvignilo tudi same standarde filmov, ki so sledili. Zadnji del omenjene trilogije je le dve leti pozneje stal že več kot milijon dolarjev, kritiki pa so zapisali, da je Leoneju, ki nikdar ni bil na ameriškem zahodu in ni znal angleško, uspelo tako rekoč lastnoročno redefinirati dojemanje tipičnega ameriškega kavboja.

Slika ni vse
Veliko je h končni podobi samih filmov prispevala tudi glasba. Med značilnosti podžanra je namreč sodila tudi redkobesednost junakov, kar je pomenilo kar nekaj zaplat tišine, ki jih je bilo treba napolniti. In s prihodom Ennia Morriconeja, ki je napisal glasbo za približno 30 špageti vesternov in močno vplival nanje, se je razvila prav tako nenavadna zvočna podoba filma, kot je bila nenavadna že njegova kinematografija. Morricone je v glasbo vpeljal, glede na prostor in tematiko dogajanja, nenavadna glasbila, kot so trobenta, harfa, električna kitara, piščali, tuljenje vetra, pok biča, krakanje vran, strel revolverja, in tako dosegel učinkovit dramaturški rez.

Do konca oktobra v Kosovelovi dvorani
V Cankarjevem domu se je s projekcijo filma Gremo ubijat, kompanjerosi! v režiji Sergia Corbuccija začela antologija italijanskega špageti vesterna. Ponudila bo izbor najboljših, najdrznejših, pa tudi najbolj norih in absurdnih špageti vesternov iz zakladnice italijanskega filma, so zapisali v Cankarjevem domu. Na ogled bodo še: Iz oči v oči Sergia Sollime, Tepepa - naj živi revolucija v režiji Giulia Petronija, Čas za pokol v režiji Lucia Fulcija, Velika tišina Sergia Corbuccija, Django: če si živ, streljaj! v režiji Giulia Questija, Smrt jezdi na konju Giulia Petronija, Sem Sartana, vaš grobar v režiji Giuliana Carnimea, Keoma: Djangova vrnitev režiserja Enza G. Castellarija in Beži, beži, človek Sergia Sollime.