Lepotica, ki je pozornost javnosti vzbujala z ljubezenskimi avanturami (zvezdniški trači vendarle niso novodoben "izum"), je slavo dosegla z vlogo Scarlett O'Hara v filmskem spektaklu V vrtincu (1939), za katerega je dobila svojega prvega oskarja za glavno žensko vlogo (drugega si je prislužila z nastopom v podobno kultnem filmu Tramvaj Poželenje).

Vlogo "speljala" veliko slavnejšim kolegicam
Priprave na snemanje filma o ljubezenskih težavah Scarlett O'Hara in življenju na ameriškem jugu med državljansko vojno – torej epopeje V vrtincu – so trajale več let. Samo glavno igralko so iskali dve leti in na pogovor je producent Selznick povabil kar 1.400 igralk. Na avdicijah so pogorele velike zvezde, kot so Joan Crawford, Bette Davis, Greer Garson, Katharine Hepburn, Ida Lupino, Barbara Stanwyck, Lana Turner in Olivia de Havilland; zadnji so sicer pozneje dodelili nekoliko manjšo vlogo Melanie Hamilton. Na koncu sta v igri ostali le Paulette Goddard in tedaj še zelo neznana angleška igralka Vivien Leigh. Ko so končno izbrali zadnjo, je producent filma David O. Selznick, ki je že prej "navijal" za Leighovo, dejal: "Starši Scarlett O'Hara so francoskega in irskega rodu, starši gospodične Leigh so francoskega in irskega rodu."

Odločitev je bila seveda pravilna. O njenem nastopu pa je v "reviziji" filma ob njegovi sedemdesetletnici ameriški kritik Alonso Duralde zapisal: "Leighova, ki je bila med snemanjem sredi dvajsetih, se v filmu prepričljivo postara od spogledljive najstnice do hladnokrvne poslovne ženske srednjih let."

Vivian Mary Hartley (1913–1967), ki je priimek Leigh dobila šele s prvim zakonom, se je vojaškemu častniku rodila v Dardželingu v kolonialni Indiji. (Ko so jo pozneje, v šestdesetih, vprašali, zakaj je hotela postati igralka, je odgovorila: "Mislim, da sem se rada lepo oblačila.") Leta 1935 je zaigrala v manjših vlogah v štirih filmih, leta 1937 pa si je izborila glavno vlogo v filmu Ogenj nad Anglijo (prav takrat je tudi preskočila iskrica med njo in Laurenceom Olivierjem). Čeprav je zaslovela s filmskimi vlogami, je bila Leighova, ki je pozornost vzbujala tudi s svojo lepoto, prvenstveno gledališka igralka. Predvsem po letu 1940 je več nastopala v dramskih vlogah.

Od Ofelije do Ane Karenine: nabor antologijskih ženskih likov
Med njenimi pomembnejši filmi velja omeniti še Ano Karenino (1947), Tramvaj Poželenje (1951) – za katerega je dobila oskarja (čeprav je sama trdila, da jo je vloga zapite, idealistične, globoko motene Blanche "dokončno potisnila v norost") – in film Ladja norcev (1965). Čeprav je v vsej svoji karieri nastopila v manj kot ducatu filmov, še danes velja za eno največjih igralk; leta 1999 jo je Ameriški filmski inštitut na lestvici največjih filmskih igralk vseh časov uvrstil na 16. mesto.

V tri desetletja trajajoči karieri je na gledaliških deskah nastopila v vrsti raznolikih vlog. Prevzela je tako komične vloge v igrah Noela Cowarda in Georgea Bernarda Shawa kot tudi tragične like Ofelije, Kleopatre in Julije v Shakespearovih klasikah.

Med letoma 1940 in 1960 je bila poročena z angleškim gledališkim in filmskim igralcem Laurenceom Olivierjem, ki je bil po 13 let starejšem odvetniku Herbertu Leighu njen drugi mož. Skupaj sta nastopila v številnih gledaliških produkcijah, pri čemer je Olivier pogosto prevzel tudi režijo, ter v treh filmih.

Žalostna plat sijajne kariere
V 50. letih prejšnjega stoletja je trpela za depresijami (danes bi ji medicina pravilneje diagnosticirala bipolarno motnjo) in zbolela za tuberkulozo, zaradi katere je umrla že pri 53 letih. Leighove se je držal sloves igralke, s katero je težko delati, zato so za njeno kariero značilna tudi dolga obdobja mirovanja.