Medtem ko so se največje dive Hollywooda pulile za vlogo južnjaške lepotice Scarlett O'Hara, je producent David O. Selznick tuhtal, kako naj v ekranizaciji romana V vrtincu sploh dovolj zabriše rasistične podtone v prikazu ameriškega Juga, da bo film sprejemljiv za varuhe javne morale.

Na tisoče ljubiteljic epske romance izpod peresa Margaret Mitchell je na studio naslovilo pisma, v katerih so prosjačile za vlogo Scarlett, kukluksklan se je menda ponudil, da lahko pri produkciji sodelujejo kot svetovalci, aktivisti za državljanske pravice pa so Selznicka moledovali, naj filma sploh ne posname. Na kongresu ameriške mladine so ga opisali kot "neameriško, protisemitsko, rasistično, prokukluksklanovsko poveličevanje južnjaške družbe linča".

Danes seveda vemo, da se producent ni pustil odvrniti in da je pod njegovo taktirko nastal prototip hollywoodskega 'blockbusterja', prvi barvni film, ki je osvojil oskarja in ki velja za eno najlepših epskih romanc vseh časov.

75 let filma, ki je pisal zgodovino
V torek bo na Univerzi v Teksasu vrata odprla razstava več sto predmetov, ki jih je po snemanju filma shranil Selznick, med drugim kostumi, scenariji, skice kulis in drugi delci zgodovine. Razstava The Making of Gone With the Wind je posvečena 75-letnici antologijskega filma.

Zelena obleka, simbol uporne volje do preživetja
Razstavni prostor, center Ransom, se je na ta dan pripravljal zadnja štiri leta: že leta 2010 so začeli zbiralno akcijo, v okviru katere so uspeli zbrati za 30 tisoč dolarjev donacij za ohranitev nekaterih prepoznavnih kostumov iz filma. Tako bodo zdaj na ogled tudi tri markantne obleke, ki jih je Vivien Leigh nosila v filmu, med njimi tudi tisto slavno zeleno, ki jo je obubožana in sestradana, a še vedno s statusom in eleganco obsedena Scarlett sešila iz težkih zelenih zaves, ki jih je imela pri roki.

Zavestno so se izognili rasizmu predloge
Razstava, ki bo na ogled do začetka prihodnjega leta, bo zasnovana kronološko: obiskovalce bo popeljala vse od nakupa pravic za ekranizacijo (leta 1936) pa do same premiere. Popisali bodo dolgi proces izbiranja glavne igralke in kolebanje okrog odločitve, ali je treba iz scenarija črtati vse omembe kukluksklana in se s tem izogniti rasističnim žaljivkam (kar so naposled tudi naredili).

Selznickova odločenost, da v filmu ne bo rasističnih kletvic, še posebej ne "besede na n", je najverjetneje rešila film, danes razmišlja kustos razstave Steve Wilson. "Če bi ta beseda bila v filmu, bi bil tako rasističen, da ga danes verjetno ne bi več gledali."

Porod? Ena sama blaženost
Cenzorji so Selznicka posvarili še, naj preskoči v romanu opisane prizore posilstva, pa tudi kakršno koli omembo muk in nedamskih bolečin, ki pridejo v spremstvu poroda (pri prizoru, v katerem rojeva dobričina Melanie).

Velik del razstave je posvečen procesu iskanja filmske Scarlett. Samo glavno igralko so iskali dve leti in na pogovor je producent Selznick povabil kar 1.400 igralk. Na avdicijah so propadle velike zvezde, kot so Joan Crawford, Bette Davis, Greer Garson, Katharine Hepburn, Ida Lupino, Barbara Stanwyck, Lana Turner in Olivia de Havilland; zadnji so sicer pozneje dodelili nekoliko manjšo vlogo Melanie Hamilton, ki se v filmu in seveda tudi v romanu Margaret Mitchell poroči s Scarlettinim predmetom jalovega občudovanja Ashleyjem Wilkesom. Na koncu sta v igri ostali le Paulette Goddard in tedaj še zelo neznana angleška igralka Vivien Leigh. Ko so končno izbrali zadnjo, je producent, ki je že prej 'navijal' za Leighovo, dejal: "Starši Scarlett O'Hara so francoskega in irskega rodu, starši gospodične Leigh so francoskega in irskega rodu."

"Scarlett sem jaz"
Sekcija razstave I Am Scarlett je posvečena kupom pisem, ki so se zlivali na sedež studia in ki pričajo o tesni vezi, ki so jo južnjakinje čutile z likom neupogljive junakinje. V pismih - do konca leta 1936 jih je Selznickova ekipa dobila več kot 75 tisoč! - so ženske popisovale svoje osebne zgodbe uboštva in nesreč. Ena med njimi je celo prepričala vse svoje sokrajane, da so v njenem mestu agitirali za vlogo. "Na tem liku je bilo nekaj, kar je ljudi zares pograbilo," ugotavlja Wilson. "Številnim ženskam se je zdelo, da imajo do vloge pravico, ker so pretrpele podobne preizkušnje in ljubezenska razočaranja kot Scarlett."

"Bolje Angležinja kot jenkijevka"
Organizacija Združene hčere konfederacije je v pismu poudarila, da bodo protestirale proti vsaki izbiri igralke, "ki po rodu ne bo južnjakinja". Toda tudi te gorečnice so se na koncu strinjale, da Vivian Leigh mogoče ne bo najslabša mogoča alternativa: "Bolje tujka kot jenkijevka."

Fatalni Rhett je bil skoraj čisto drug
Podobno kot Vivien Leigh tudi Clark Gable, ki se je sicer moral za to vlogo zadovoljiti le z nominacijo za oskarja, ni bil že od samega začetka predviden za filmskega Rhetta Butlerja. Prva Selznickova izbira je bil Gary Cooper, znani filmski kavbojski revolveraš, ki pa mu pri filmu V vrtincu ni dovolil sodelovati producent Samuel Goldwyn, s katerim je imel Cooper podpisano pogodbo.

Napori treh režiserjev
Tudi z režiserji ni šlo vse gladko. Trije so sodelovali pri filmu. Prvega, Georgea Cukorja, ki je sicer s Selznickom sodeloval skozi obe leti priprav na film, so zamenjali po treh tednih snemanja, nekako pa je ostal navzoč ves čas. De Havillandova in Leighova, ki sta Selznicka tudi prosili, naj jim vendar pusti Cukorja, sta namreč tudi pozneje, ko je nastajanje filma že vodil Victor Fleming, k Cukorju še vedno hodili na 'skrivne' posvete glede njunih vlog. Film je tako do konca pripeljal Fleming, vmes pa ga je za nekaj tednov, ko se je zaradi izčrpanosti nekoliko umaknil, nadomeščal tretji režiser Sam Wood. Fleming je za delo seveda prejel oskarja.

Najdonosnejši film vseh časov
V vrtincu danes velja za najdonosnejši film vseh časov, če seveda pri izračunu upoštevamo inflacijo in spremembe tečaja dolarja v zadnjih sedemdesetih letih. Prav tako V vrtincu ostaja film, za ogled katerega so v ZDA prodali največ vstopnic, in film, ki ga zasledimo tako rekoč na vseh seznamih desetih najboljših filmov vseh časov. Pred krstom filma 15. decembra 1939 Selznick ni bil tako zelo prepričan o uspehu projekta, v katerega je vložil toliko truda. Septembra je tako povedal: "Opoldne mislim, da je božanski, ob polnoči se mi zdi ušiv. Včasih mislim, da je to najboljši film vseh časov. Ampak zadovoljen bom tudi, če je to samo dober film."