Neila Patricka Harrisa, ki je imel vajeti podelitve oskarjev v rokah prvič, je tako videlo kar 16 % manj ljudi kot lani Ellen DeGeneres, ki je zanimanje za svoj spektakel na družabnih omrežjih spodbujala s tistim slavnim zvezdniškim selfijem (gledalo jo je 42,7 milijona ljudi). Nazadnje je podobno kilave številke dosegla podelitev 2009, ki jo je - z veliko petja in plesa - povezoval Hugh Jackman; tisto leto je najboljši film postal Revni milijonar.

Mnenja o tem, kako se je Neil Patrick Harris odrezal, so bila mešana. Uspešna je bila, denimo, njegova parodija Birdmana, za katero je na oder prišel v spodnjih hlačah, je pa zato avditorij hladen pustil skeč, v katerem je Davida Oyelowa silil brati naključne stavke, češ da "z britanskim naglasom vse zveni veliko bolje".

V zadnjih letih se odmevnost vsakega velikega dogodka tako ali tako šteje predvsem v omembah na družabnih omrežjih: če so še lani našteli 11,2 milijona tvitov na temo oskarjev, je letos ta številka padla na 5,9 milijona.

Nepotopljivi Titanik
Vseeno pa gre "medalja" najnižje gledanosti v novejši zgodovini letu 2008, ko je Jona Stewarta v voditeljskem smokingu gledalo samo 32 milijonov ljudi. Od takrat naprej se je ta številka vsako leto vsaj malo zvišala - čeprav seveda nikoli ni bila niti blizu temu, da bi posekala rekord leta 1998, ko je 57,25 milijona ljudi gledalo Titanik, kako je dobil enajst oskarjev.

Harrisovo vodenje večera ni skuhalo nobene omembe vredne afere: malce nelagodja je bilo morda mogoče čutiti ob šalah na račun rasne enoličnosti nominirancev in donosnosti Ostrostrelca (Oprah Winfrey ni bila videti navdušena nad omembo njenega bogastva). A vse to ni nič v primerjavi s predlansko podelitvijo, ko je Seth MacFarlane začel s pesmijo "Videli smo vaše joške" in nadaljeval v podobno seksističnem, nebrzdanem tonu s šalami o družinskem nasilju in prevladi Judov v Hollywoodu.

Oskarji - dan potem: z Marcelom Štefančičem jr. se je o letošnji podelitvi pogovarjala Mateja Valentinčič. Oglejte si spodaj.