Kot so v utemeljitvi zapisali v društvu, Robar Dorin s filmom ni nikoli želel nikomur ugajati, temveč se je z njim boril za pravice šibkejših družbenih skupin. To je pokazal že z diplomskim filmom Skid Row, posnetim v Chicagu, kjer je po študiju književnosti in filozofije v Ljubljani nadaljeval filmsko izobraževanje. V omenjenem filmu je namreč prebivalce Chicaga opozoril na drugo plat družbe, od katere so vsi odvračali pogled: na bedno življenje obubožancev, brezdomcev in vseh drugih na rob odrinjenih.

Podobno je bilo s tremi filmi, v katerih je v ospredje postavil romsko manjšino v Slovenijo. Kot so zapisali v obrazložitvi, je bil za film Opre Roma – Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet, ki ga je posnel leta 1983, potreben pionirski pogum in veličasten avtorski credo. To je edini celovečerni dokumentarni film, ki je nastal v produkciji Viba filma. Trilogijo sestavljata še filma Aven čhavora (2005) in Pot v gaj – Opre roma 3 (2011).

"Svojih filmov si ni samo želel posneti, moral jih je posneti. Zato je še v prejšnji državi ustanovil lastno filmsko podjetje Filmske alternative, med prvimi je, če ni šlo drugače, zagrizel v nizkoproračunske pogoje. Težko bi med kolegi vseh generacij našli tako inventivnega, angažiranega in pravzaprav neustrašnega avtorja. Zapovedana režimska pozlata zanj ni bila ovira, da se ne bi lotil boleče teme. Malo je filmskih avtorjev, ki so tolikokrat obstali pred zaprtimi vrati in hkrati tolikokrat premagali odpor. Obenem pa je vedno bežal iz formalne togosti in iskal zelo izvirne avtorske rešitve, da je obravnavani temi zagotovil čim večjo filmsko kredibilnost. Šolane igralce je soočil z močnimi naturščiki, igrano formo je bogatil z dokumentarnimi prijemi," je še zapisano v obrazložitvi.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi za film Ovni in mamuti leta 1985 veliko nagrado na filmskem festivalu v Mannheimu in zlato areno v Pulju, za film Veter mreži pa je prejel zlato areno za najboljšo režijo in nagrado Prešernovega sklada. Leta 2010 je prejel tudi nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture.

Razgibana poklicna pot neustrašnega avtorja
Rodil se je v Boru v Srbiji, potem pa v Ljubljani študiral književnost in filozofijo, pozneje pa filmsko scenaristko, režijo, kamero in montažo na Columbia Collegu v Chicagu, kjer je leta 1969 diplomiral. Zatem je dve leti poučeval filmsko prakso in zgodovino na inštitutu Montesano v Gstaadu, potem pa je bil do leta 1980 asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT-ju. V njegovi filmografiji je več kot 30 kratkih ter srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov ter 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Kot je v opisu njegove poklicne poti zapisala Nerina Kocjančič, se posveča tudi pisanju in prevajanju, med drugim je napisal besedilo Dokumentarni film v kinu ter knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu. Med letoma 1998 in 2002 je bil tudi direktor Filmskega sklada Republike Slovenije.

Pred njim sta Štigličevo nagrado prejela Jože Pogačnik in Rajko Ranfl.