Iz Cankarjevega doma se film 17. februarja seli v Kinodvor. Foto:
Iz Cankarjevega doma se film 17. februarja seli v Kinodvor. Foto:

Olmijevi liki nas odkrito napeljujejo k temu, da vsak nov zasuk v zgodbi razumemo kot biblično alegorijo, ker pa je sam režiser ta film označil za svojega poslednjega, smo celo v skušnjavah, čeravno nekoliko romantičnih ali predrznih, da protagonistovo zavračanje akademskega statusa interpretiramo kot neke vrste grandiozno in avtobiografsko izjavo mojstra, ki odhaja v pokoj. Naj v tem primeru uživa še mnoga leta bukolične sreče.

The Lumière Reader

Od danes pa do 16. februarja si lahko vsak dan ob 20.30 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma ogledate film Ermanna Olmija, enega najpomembnejših še živečih italijanskih režiserjev, ki pravi, da je bil Sto žebljev njegov zadnji igrani film; odslej bo, tako kot na začetku svoje kariere, snemal le še dokumentarce. "Ne gre za pretirano čustvenost. Danes je to spontano dejanje: posledica moje preobrazbe v teh dolgih letih, ki me v tem dragocenem obdobju življenja, imenovanem 'zrela' leta, vodi k drugim ciljem;" je izjavil Olmi.

Sto žebljev nam predstavi mladega univerzitetnega profesorja (Raz Degan), ki je uničil neprecenljivo knjižno zbirko. Ko se znajde sredi preiskave, se zateče na idilično podeželje in se naseli v zapuščeno kolibo na bregu reke Pad. Med prišlekom in krajevnimi prebivalci se hitro stkejo pristne prijateljske vezi. Film raziskuje osebno vero v nasprotju z napisanimi dogmami, obenem pa napada uporabo knjig kot sredstva za krepitev oblasti in hegemonije.

Večkrat nagrajen posluh za "majhne" zgodbe
Olmijeve umirjene filme odlikuje zrela obravnava praviloma perečih socialnih in duševnih stisk, ki tarejo malega človeka. Za svoj najbolj znani film, Drevo za cokle, je leta 1979 v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film, za Legendo o svetem pivcu pa leta 1988 v Benetkah zlatega leva. Slovenska kinoteka je leta 2004 pripravila obsežno retrospektivo njegovih del in tako mojstrov opus približala tudi domačemu občinstvu.

Olmijevi liki nas odkrito napeljujejo k temu, da vsak nov zasuk v zgodbi razumemo kot biblično alegorijo, ker pa je sam režiser ta film označil za svojega poslednjega, smo celo v skušnjavah, čeravno nekoliko romantičnih ali predrznih, da protagonistovo zavračanje akademskega statusa interpretiramo kot neke vrste grandiozno in avtobiografsko izjavo mojstra, ki odhaja v pokoj. Naj v tem primeru uživa še mnoga leta bukolične sreče.

The Lumière Reader