Oglas
Sedemurni film Hitler. Ein Film aus Deutschland (Hitler. Film iz Nemčije) se je nemudoma po premieri leta 1977 v Londonu vpisal med najbolj kultne in kolosalne filmske projekte. Syberberg namreč nikakor ni ustvaril zgodovinskega ali biografskega filma. Ustvaril je pravi filmski esej, ki se bolj kot s samim Hitlerjem ukvarja s Hitlerjem v vsakem od nas. S takšnim pristopom k obravnavi zgodovinskega fenomena Adolf Hitler pa je Syberberg močno razburil svoje rojake.
Skoraj so že pozabili, pa jih je Syberberg spet opomnilNamigoval je namreč na to, da so bili prav Nemci, torej običajni ljudje, tisti, ki so omogočili vzpon nacizma. V njih samih, v njihovi duši in kolektivnem narodnem značaju naj bi bile prisotne tiste avtokratske poteze, ki jih je poosebljal voditeljski slog Adolfa Hitlerja. Hans-Jürgen Syberberg s filmom seveda nikakor ni hotel povedati, da so Nemci najhujši narod na svetu; podobno psihološko osnovo najdemo tudi pri drugih narodih. Želel pa je poudariti hinavščino povojne racionalizacije nastopa nacizma, s katero so Nemci pogosto skušali sami sebe prikazati kot žrtve totalitarne klike.
Nemški novinarski bojkot v Cannesu
Kot takšen pa film seveda nikakor ni mogel razveseliti Nemcev, ki so si v sedemdesetih še vedno najbolj želeli, da bi mogli pozabiti na nacizem in drugo svetovno vojno. Syberbergov eksperimentalni film so zato številni razumeli kot nacionalno izdajo. Tudi nemški filmski kritiki, ki so, kot piše Die Welt, bojkotirali enourno predstavitveno projekcijo filma na filmskem festivalu v Cannesu. Syberberg jim ni odpustil in kot izraz maščevanja ni nikoli dovolil, da bi film predvajali v nemških kinematografih.
Film pravzaprav nima nobene koherentne zgodbe. Pa vendar o izvorih nacizma pove veliko več kot vse urejene filmske naracije, ki se osredotočajo na postopanje Hitlerjeve klike in na dogajanje v nesrečni Weimarski republiki. Syberbergov film je namreč skupek več prizorov, ki izpostavljajo zgodovinske in kulturne procese, ki so že v 19. stoletju pripravljali 'teren' za razcvet nacizma in ki jih tudi zgodovinski učbeniki v zgodbi o nacizmu izpuščajo. Film tako govori o romantičnem svetobolju in hrepenenju po odrešitvi duše, krščanski mitologiji žrtvovanja, veri v umetnost kot eni od vrst religije, značilno nemškem razumevanju politika kot duhovnika naroda, globoko zakoreninjenem sovraštvu do Judov in ezoteričnih gibanjih, ki so iskala nemški Geist (duh).
Parodija, ki pa govori resnico
Da bi bilo vse še huje, je Syberberg film zasnoval kot parodijo in se odkrito ponorčeval iz nekaterih zgodovinskih oseb. Številni vodilni nacisti od Hitlerja, prek Göringa, Hitlerja, Speera pa do Eve Braun so tako v filmu predstavljeni tudi kot lutke. Izmišljeni monologi, ki govorijo o zgoraj omenjenih posebnostih nemške kulture in zgodovine, se križajo z resničnimi izreki politikov in tudi njihovih žrtev, vse skupaj pa spremlja glasba. Verjetno skoraj ni potrebno napisati imen skladateljev. Kjer se govori o Hitlerju, se gotovo razlegajo Wagner, Bruckner, Beethoven in Mahler.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje