Toda, kdo se bo smejal zadnji? Vse kaže, da Tommy Wiseau, ki je za sedem milijonov dolarjev leta 2003 The Room režiral, zanj napisal scenarij in v njem odigral glavno vlogo. Film, zaradi katerega so ljudje pred nekaj leti po pol ure odhajali iz dvorane in zahtevali svoj denar nazaj, je postal svojevrstna kultna uspešnica (o čemer priča tudi nenadna poplava skupin "Tommy Wiseau je genij" na Facebooku in amaterskih rekonstrukcij prizorov ter filma na YouTubu).

Na polnočne projekcije filma v Los Angelesu redno pride več kot tisoč ljudi in prejšnji mesec je za predvajanje v Londonu vstopnic zmanjkalo v hipu. Pa ne zato, ker bi se ljudje glede filma premislili - všeč jim je, ker je tako zelo zanič, da ga je preprosto treba videti.

Zmešnjava epskih razsežnosti
Soba, ki jo je Wiseau oglaševal s sloganom "film s strastjo Tennesseeja Williamsa", je zgodba o bankirju Johnnyju (Wiseau), ki ga zaročenka Lisa (Juliette Danielle) vara z najboljšim prijateljem Markom (Greg Sestero). Okrog te rdeče niti se splete še kup podzapletov, ki ne vodijo nikamor, pojavi se več likov, ki jih nikoli zares ne predstavijo, napak pri kontinuiteti (kozarec, ki je bil še pravkar prazen, je v naslednjem kadru spet poln, in podobno) pa kar mrgoli. Wiseau besede valja po ustih kot mladi Arnold Schwarzenegger (z besedami recenzije na IFC.com: "Kot Borat, ki skuša oponašati Christopherja Walkena, ki igra duševnega bolnika"), panoramski posnetki San Francisca v ozadju so bili v nebo vpijoče očitno dodani naknadno, eden izmed ljubezenskih prizorov pa je uporabljen kar dvakrat.

Podobno kot pri The Rocky Horror Picture Show, so tudi tukaj projekcije filma čisto svojevrstna izkušnja: "oboževalci" pridejo oblečeni v Johnnyja, vsak zna po svoje reinterpretirati najbolj znan citat ("You are tearing me apart, Lisa!") in kadar se v kadru v ozadju pojavljajo uokvirjene slike jedilnega pribora (to je večkrat), začnejo ljudje v platno metati plastične žlice.

(Ne)namerno smešno
Wiseau, za katerega se še zdaj ne ve natančno, kako je sploh zbral denar za snemanje filma (verjetno z uvažanjem usnjenih jaken iz Koreje) in ki ga je filmska revija Variety odpisala kot "narcisa brez primere", je tako priča nenavadnemu vstajenju lastne kariere od mrtvih. Sam še vedno vztraja, da so bile vse t. i. "napake" (vključno z občasnimi zameglitvami fokusa) v filmu namerne in da Soba smeh izziva povsem namerno. (Wiseaujevo trditev, da je skušal posneti črno komedijo z veliko simbolike, spodbija izjava neimenovanega igralca za Entertainment Weekly: "Saj je simpatičen tip, ampak naklada. Snemal je dramo. V bistvu je to za konstrukt, kako pokazati lastne igralske sposobnosti.")

Nerazumljeni umetnik
Žolč, ki so ga na film zlivali kritiki, je bil "popolnoma absurden", še pravi Wiseau, kritiki pa ga preprosto "niso dojeli". Menda je navdušen, da ljubitelji filma (ki si pravijo "roomies") na projekcijah "izražajo svoja čustva". O tem, kako so mu ljudje pripovedovali o "najboljšem najslabšem filmu, kar jih je bilo kdaj posnetih", je v nekem intervjuju razlagal celo Alec Baldwin, za oboževalca pa se razglaša tudi David Cross (Arrested Development).
Spodaj si oglejte uradni napovednik za film in odlomek, ki demonstrira kakovost igre.