Toširo Mifune je najbrž najslavnejši igralec v zgodovini japonskega filma, "največji japonski izvozni produkt za Godzillo", njegovo ime in obraz pa filmofili po vsem svetu povezujejo predvsem z Akirom Kurosavo. Njuna ustvarjalna naveza, ki je trajala dve desetletji, velja za enega najboljših igralsko-režiserskih tandemov v zgodovini sedme umetnosti.

Mifunejev igralski razpon je bil primeren tako za lahkotne komedije kot za klasične tragedije, a v zgodovino filma se je vseeno vpisal predvsem s prototipi samurajev, ki jim je sreča obrnila hrbet, samurajev, ki zakoračijo v odročno vasico in tam obračunajo z lokalnimi tirani – podobno, kot so to počeli protagonisti v ameriških vesternih, ki sta jih oboževala oba s Kurosavo.

V povojnem obdobju, ko je Hollywood azijske moške rad stereotipiziral kot suhljate piflarje, se je Mifune uveljavil kot karizmatičen akcijski junak. Po zaslugi filmov Rašomon, Telesna straža (Yojimbo, 1961), Sanjuro (1962) in predvsem Sedem samurajev (1954) je lik žilavega samotarja postal arhetip japonskega filma, cenjen tako doma kot po svetu.

Igralec, ki to niti ni nameraval postati
Mifune se je rodil 1. aprila 1920 na Kitajskem: njegovi starši so bili Japonci – krščanska misijonarja, nastanjena na Kitajskem. Po drugi svetovni vojni, ki jo je preživel v letalskih silah, se je preselil v domovino svojih staršev; hotel je postati fotograf in se je potegoval za mesto snemalca pri produkcijski hiši Toho. A ker studio takrat ni imel na razpolago nobene službe za snemalca, se je prijavil na avdicijo za "nove obraze", s katero je studio hotel pridobiti mlade igralce. Ker ni imel nobenih izkušenj, mu je šlo na avdiciji menda slabo – a je njegov igralski talent zaslutil prav Akira Kurosava; angažiral ga je za stransko vlogo v kriminalni drami Pijani angel (1948), neorealistični pripovedi o zapitem zdravniku, ki poskuša pomagati revni soseski; Mifune je igral arogantnega gangsterja s tuberkulozo.

Ostalo je, kot pravijo, zgodovina – skupaj sta pozneje posnela še 15 filmov. Mifuneju je bil menda najbolj pri srcu Sedem samurajev (1954), kjer se njegov lik gizdavega samuraja v sklepnem spopadu dokaže kot junak.

Prototip Hana Sola?
Med njunimi sodelovanji je tudi Skrita trdnjava (1958), film, ki je danes znan predvsem zato, ker je služil kot navdih Georgeu Lucasu pri Vojni zvezd. V Skriti trdnjavi je Mifune igral generala, ki skuša mlado princeso varno spraviti čez sovražnikovo ozemlje; pri tem mu pomagata dva štorasta kmeta.

Poti ustvarjalnega para so se v ne čisto jasnih okoliščinah razšle po filmu Rdeča brada (1965). Nekateri teoretizirajo, da je bil Mifune nezadovoljen z dolgim snemanjem filma, ki mu je preprečilo sprejemanje ponudb iz Hollywooda. Ne samo, da pozneje nista več sodelovala, menda sta se izogibala tudi srečanjem – vseeno pa sta v zadnjih letih svojih karier oba z naklonjenostjo in spoštovanjem govorila o svoji ustvarjalni navezi.

Američani ga poznajo kot Šoguna
V svoji karieri je Mifune sicer nastopil v skoraj 170 filmih. Sodeloval je tudi v hollywoodskih produkcijah, med drugim je igral v filmu o avtomobilskih dirkah Grand Prix v režiji Johna Frankenheimersa iz leta 1966 in v filmu Nora invazija na Kalifornijo režiserja Stevena Spielberga iz leta 1979. Nastopil je tudi v priljubljeni ameriški televizijski seriji Šogun iz leta 1980.

Umrl je 24. decembra 1997, manj kot leto dni pred Kurosavo. Kot najbolj znanemu japonskemu igralcu v Hollywoodu so se mu leta 2016 posmrtno poklonili z zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih. Slovesnosti sta se tedaj, poleg igralčevih prijateljev in oboževalcev, udeležila tudi njegov vnuk, igralec Rikija Mifune, in ameriški režiser Steven Okazaki. Prav Okazaki je izjemno kariero Tošira Mifuneja predstavil v dokumentarnem filmu Mifune: Zadnji samuraj iz leta 2015.

Leta 1984 je neka japonska revija z vprašalnikom ugotavljala, katera javna osebnost "najbolje pooseblja japonske ideale ponosa, moči in možatosti". Bralci so izbrali Tošira Mifuneja.

"Osupljiva je bila predvsem bliskovita hitrost, s katero se je izražal," je o igralcu v svoji avtobiografiji zapisal Kurosava. "Povprečen japonski igralec potrebuje na primer tri metre filma, da pusti določen vtis. Mifune je potreboval samo enega. Imel je tako bliskovite poteze, z eno gesto je opravil to, za kar bi drugi igralci potrebovali tri ločene gibe."