Ida Dalser in otrok, ki ga je imela z dučejem, sta oba umrla v umobolnici - po tem, ko se je dalj časa brez uspeha trudila, da bi Mussolini priznal svojega otroka in razmerje z njo. “Niti Nero niti Kaligula ne bi storila česa tako okrutnega, kot je bilo to, kar si ti storil meni,” mu je pisala v enem od pisem. Film o "njuni" zgodbi bo režiral Marco Bellocchio, ki je posnel tudi film Dobro jutro, noč (o umoru premierja Alda Mora leta 1978).

Zdravilo proti revizionizmu
In čeprav ni nobena skrivnost, da se je Mussolini z Dalserjevo zapletel pred prvo svetovno vojno, pa je šele leta 2001 neki italijanski zgodovinar odkril, da sta se njuni poti križali tudi precej pozneje in da se je iz zveze najverjetneje rodil tudi otrok (fantu je bilo prav tako ime Benito). Zgodba je po režiserjevem mnenju znova aktualna zato, ker je italijanska desnica v zadnjih letih skuša do neke mere rehabilitirati diktatorja in ga prikazati kot v bistvu neškodljivega družinskega človeka, ki se je pustil zapeljati napačnim idejam in lastni avtoritativnosti. Njegove neofašistične politične naslednike je mogoče najti pod okriljem Nacionalnega zavezništva, njegova vnukinja Alessandra pa prav tako dejavno sodeluje v politiki in je celo evropska poslanka.

Izdajalski dokument
Dalserjeva je zastavila svoj nakit in prodala svoj kozmetični salon v Sopramonteju, da je lahko pomagala Mussoliniju, ko je bil še reven novinar in je skušal ustanoviti lasten časopis. Ko je izbruhnila vojna, ga ni več videla. Da ima otroka, je za diktatorja postalo nerodno šele, ko je bil že na oblasti in je skušal navezati tesnejše vezi z Vatikanom. Fašistični uradniki so uničili večino uradnih dokumentov; nekako se je ohranil le dopis, ki priča, da je moral Mussolini “svoji ženi” Dalserjevi in njenemu otroku plačevati preživnino.

Klavrn konec
Leta 1926 je bila Dalserjeva aretirana; zaprli so jo v umobolnico in od takrat je bilo njeno življenje le še nočna mora pobegov, poskusov, da bi našla svojega sina, in ponovnih aretacij. Leta 1937 je v Benetkah umrla za posledicami možganske krvavitve, njen sin, ki ga je medtem posvojil policijski načelnik Sopramonteja, pa je v podobni ustanovi umrl nekaj let pozneje.

Rod se je vseeno nadaljeval
Seveda je imel Mussolini tudi “uradno” ženo: Rachele, s katero se je poročil leta 1915, je rodila pet otrok in pogledala stran, ko je šlo za Dučejeve številne ljubice. Mediji so jo prikazovali kot zgled zveste fašistične žene in matere; po moževi smrti je vodila restavracijo in do smrti dobivala državno pokojnino.

Ana Jurc