V svoji dolgi zgodovini se je Hollywood v glavnem izogibal podnapisom - zaradi (pravilne?) domneve, da povprečni obiskovalci kina ne bi zdržali dolgo, če bi morali na platnu brati prevode. Podnapisi so bili stvar tujih filmov z omejenim krogom (ponavadi bolj izobraženega in posledično bolj pismenega) občinstva. Potem pa so filmi, kot je bila kitajska uspešnica Prežeči tiger, skriti zmaj iz leta 2000, dokazali, da gredo tudi podnapisi in množično občinstvo lahko skupaj - omenjeni film je samo v ZDA zaslužil zavidljivih 128 milijonov dolarjev.

Od Babilona do Borata
V letu 2006 pa so podnapisi v ZDA doživeli (pre)porod. Razlogi: Almodovarjev Vrni se in Del Torov Panov labirint v španščini, mehiški lepotec Gael Garcia Bernal, ki v francoski produkciji The Science of Sleep govori francosko, špansko in angleško, pa seveda Gonzalez Innaritujev Babilon s poliglotsko zasedbo, ki v filmu meša angleške, francoske, španske, japonske, berberske, arabske dialoge in celo japonski jezik gluhih (gluho dekle je odigrala Rinko Kikuči). Ena izmed tem Babilona je tudi cena, ki jo plačujemo zaradi komunikacijskih napak v vse bolj globaliziranem svetu, prav s podnapisi pa občinstvo ostaja korak pred zmedenimi liki.

Podnapisi se zadnje čase pojavljajo tudi v domnevno "manj primernih" filmih za podnapise: prvi prizor v Boratu na primer, ki naj bi bil v kazahstanščini, je opremljen z angleškimi podnapisi. V vrsti za kavo se Borat s svojim (milo rečeno) čudaškim producentom Azamatom (ki ga igra Ken Davitiam) prav tako pogovarja v neke vrste tujem jeziku, in tudi ta prizor je podnaslovljen.

Gibsonov spopad z aramejščino in majskimi narečji
Ne smemo pozabiti niti na Mela Gibsona, ki si je Kristusov pasijon "drznil" posneti v starodavni aramejščini, letos pa buri duhove z Apocalyptom v majskem narečju. Tudi "akcija s sporočilom" Blood Diamond je mešanica domorodskih jezikov, film se odvija med državljansko vojno v Sierra Leoneju, Clint Eastwood pa je Pisma iz Iwo Jime posnel v celoti v japonščini.

S tehnološkim napredkom so podnapisi postali bolj všečni. Vse več kinodvoran ponuja udobnejše in bolje razporejene sedeže, tako da človek pred vami ne zastira pogleda na podnapise. Tudi pisava in barve so bolj berljive, časov, ko so tresoče se bele črke izginjale v ozadju, so na srečo mimo. Nekaj zaslug za razcvet podnapisov pa ima tudi televizija. V uspešni TV-seriji Skrivnostni otok na primer, je kar nekaj prizorov, v katerih se multikulturna igralska zasedba med seboj pogovarja v svojih domačih jezikih.