Vest o Goldmanovi smrti je za the New York Times potrdil njegov zet, režiser Todd Field. Goldman, ki je bil poleg dveh zmag še enkrat nominiran za oskarja (za Vonj po ženski leta 1993), je bil star 90 let.

Leta 1976 si je Goldman svojega prvega oskarja delil z Lawrencom Haubenom; skupaj sta namreč priredila kultni roman Kena Keseya, Let nad kukavičjim gnezdom. To je bil za Goldmana še toliko večji dosežek, če vemo, da je bil to šele drugi scenarij v njegovi karieri – in prvi, ki je bil dejansko realiziran. Tisto leto je Let nad kukavičjim gnezdom na oskarjih pometel s konkurenco: pobral je še kipce za najboljši film, režijo, igralca in igralko. Do takrat ni vseh petih glavnih nagrad pobral noben film, razen It’s a Wonderful Night leta 1934 (in potem še Ko jagenjčki obmolknejo leta 1991).

Film ima ritem – ali ga slišiš ali pa ne
Goldman je kariero začel na televiziji, napisal pa je tudi glasbeno priredbo romana Prevzetnost in pristranost, ki je na Broadwayu leta 1959 sicer pogorela. "Mislim, da je pisanje besedil pesmi zelo dobra vaja za scenaristiko," je pozneje povedal v nekem intervjuju. "Ne smeš razmetavati z besedami, čeprav se v filmih, ki jih pišem, veliko ukvarjam z jezikom. V vsakem filmu obstaja zelo močen ritem, za katerega imaš uho ali pa ga nimaš – to je stvar glasbe." Vseeno pa je, preden mu je uspel veliki preboj s "kukavičjim gnezdom", plačano delo dobival tako redko, da je družino z delom na ribji tržnici preživljala njegova žena.

Režiser Miloš Forman je Goldmana za adaptacijo Keseyevega romana izbral, potem ko je prebral njegov scenarij za Shoot the Moon (pozneje so ga ekranizirali z Diane Keaton in Albertom Finneyem v glavnih vlogah.) S projektom je scenarist zaslužil pičlih osem tisoč dolarjev, a je uspeh filma končno zagnal njegovo kariero.

Po filmu The Rose (1979) je bil njegov naslednji večji projekt komedija Melvin in Howard, ki jo je režiral Jonathan Demme. "Satirično utelešenje ameriškega sna" je zgodba o možaku, ki je trdil, da je eden od dedičev ekscentričnega milijarderja Howarda Hughesa.

Po filmu Shoot the Moon (r. Alan Parker) je bil Goldman tudi nepodpisani scenarist pri komediji Swing Shift Jonathana Demma (z Goldie Hawn in Kurtom Russellom v glavnih vlogah), pa pri romantični drami Garyja Marshalla The Flamingo Kid. Bolj komercialna je bila vohunska srhljivka Little Nikita s Sidneyjem Poitierem in Riverjem Phoenixom, naslednji veliki Goldmanov uspeh pa je bil Vonj po ženski (1993), ki ga je priredil po italijanskem filmu iz sedemdesetih let z istim naslovom. Romantična drama je bila nominirana za oskarje za najboljši film, režijo in scenarij, zmagal pa je samo Al Pacino v kategoriji najboljšega igralca.

William Froug v knjigi Zen and the Art of Screenwriting (1996) navaja Goldmanov uvid v delo scenarista: "Scenaristika ni obrt, to je umetnost. Zanjo je potrebna umetniška senzibilnost. In številni veliki pisci, ki so sicer romanopisci ali novinarji, tega ne zmorejo."

Cel kup nepodpisanih projektov
Kljub številnim uspehom pa je Goldman veliko projektov sprejel tudi samo za honorar, saj je imel šest otrok. Leta 1990 je tako denimo anonimno sodeloval pri filmu Dick Tracy, čeprav z Warrenom Beattyjem nista bila v najboljših odnosih (Goldman ga je krivil za neuspeh filma Shoot the Moon). Še bolj zanimivo: v celoti je predelal scenarij za film The Perfect Storm, ki se je leta 2000 izkazal za veliko uspešnico.

Goldmana so njegovi stanovski kolegi izjemno cenili. Eric Roth je leta 1998 za The New York Times denimo pripomnil, da je "eminentni Bo Goldman prvi med scenaristi – zame boljšega ni. Za seboj ima raznolike in inteligentne projekte, od Kukavičjega gnezda in Shoot the Moon, najboljšega filma o ločitvi, do Vonja po ženski in velike satire Melvin in Howard. Le redko zagreši napako, in obdržal je izrazito ameriški glas. Uspelo mu je ostati v koraku s časom."