Carl Reiner je naravne smrti umrl na svojem domu na Beverly Hillsu, je za tiskovno agencijo Reuters potrdila njegova predstavnica za stike z javnostjo.

Reinerjeva kariera v šovbiznisu je trajala dolgih sedem desetletij in se razprostirala čez praktično vse panoge industrije, od gledališča in radia do televizije in filma; posnel je tri filme s Stevom Martinom, režiral parodijo Smrtonosni nagon (Fatal Instinct, 1993) in nastopil kot prileten slepar v trilogiji filmov Oceanovih 11, Oceanovih 12 in Oceanovih 13. Še globoko v svojem devetem desetletju je sprejemal različne glasovne vloge (slišali smo ga lahko v Svetu igrač 4, pa tudi v serijah Family Guy, American Dad, King of the Hill in Bob’s Burgers) – nobeno presenečenje ni torej, da je bil med portretiranci dokumentarca If You’re Not in the Obit, Eat Breakfast, ki je predstavljal aktivne devetdesetletnike.

V tem duhu je v zadnjih letih tudi sam večkrat pripomnil, da "vsako jutro vstane, prebere osmrtnice v časopisu, in če v njih ne najde svojega imena, sede k zajtrku". (Dejaven je bil celo na Twitterju; njegov zadnji tvit je bil poklon velikemu britanskemu dramatiku Noelu Cowardu, sicer pa je bil izredno kritičen do administracije predsednika Trumpa.)

Igralska dinastija
Reiner je imel tri otroke, med katerimi je tudi slavni hollywoodski igralec in režiser Rob Reiner (Zadnji dobri možje, Ko je Harry srečal Sally, Misery ...). Reiner starejši je bil 64 let poročen z igralko Estelle Reiner, ki pa je umrla že leta 2008.

Svoj pristop k delu (in življenju) je Reiner najbolj precizno povzel v eni od svojih knjig, My Anecdotal Life: "Dobro je pripraviti ljudi do tega, da se smejijo s tabo, ko briješ norce iz samega sebe. Že mogoče, da si cepec, a si cepec, ki obvladuje situacijo."

Vse se je začelo s skeči za vojake
Carl Reiner se je rodil v newyorški četrti Bronx; njegov oče je bil urar, mladi Carl pa se je že kot najstnik pridružil gledališču, ki je uprizarjalo Shakespeara. A v brstečo gledališko kariero je poseglo življenje: ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je vstopil v signalni korpus ameriške vojske. Pristal je v posebni enoti, ki je uprizarjala razvedrilne predstave za vojake, kar je pomenilo, da je Reiner začel sam pisati in uprizarjati komične skeče.

Po vojni se je vrnil v New York in nastopil v več broadwajskih muzikalih, med katerimi je bil najuspešnejši Call Me Mister. V petdesetih so ga nato rekrutirali za priljubljeno komično televizijsko oddajo Your Show of Shows; znašel se je v ekipi še neznanih, a nadarjenih komikov, med katerimi so bili Mel Brooks, Neil Simon in Larry Gelbart. Še posebej dobro sta se ujela z Brooksom: možaka sta tesna prijatelja ostala do konca; ko sta že oba prekoračila 90. leto, sta v intervjujih razlagala, da se redno dobivata za večere televizije in družabnih iger.

Dobitnik grammyja
Brooks in Reiner sta skupaj na neki zabavi improvizirala komično točko 2,000-Year-Old Man, v kateri je Reiner intervjuval "najstarejšega človeka na svetu", torej Brooksa. Ta je z lakoničnim sarkazmom nizal anekdote in modrosti iz svojega dolgega življenja. Na primer: "Zakaj je križ simbol krščanstva? Ker ga je lažje zbiti skupaj kot Davidovo zvezdo." Iz te ideje se je razvil priljubljen televizijski segment, pa tudi pet posnetih albumov komedije; eden od njih je leta 1998 dobil nagrado grammy.

Šov Dicka Van Dyka: antologijska ameriška nanizanka
Na ženino pobudo se je Reiner lotil koncepta za lastno TV-serijo, ki jo je zasnoval avtobiografsko. V scenariju za nanizanko Head of the Family je tako sebi odredil vlogo televizijskega scenarista z ženo in dvema otrokoma. Projekta dolgo ni hotela odkupiti nobena televizija. Šele leta 1961 so se opogumili pri CBS-u, kjer so scenarij prekrstili v Šov Dicka Van Dyka (to je seveda pomenilo, da je serija dobila drugega glavnega igralca). Reiner, ki je kot producent in scenarist šova osvojil več emmyjev, je imel tudi stransko vlogo protagonistovega šefa, muhastega TV-voditelja Alana Bradyja. Ko se je trideset let pozneje k vlogi Bradyja vrnil za epizodno gostovanje v nanizanki Mad About You, je zanjo dobil še enega emmyja.

Mimogrede: serija The Dick Van Dyke Show je bila tudi odskočna deska za kariero Mary Tyler Moore, ki je igrala protagonistovo ženo. Nadaljevanka, ki se je v zgodovino zapisala kot klasičen ameriški sitcom, se je iztekla leta 1966.

Že naslednje leto se je Reiner prvič preizkusil kot filmski režiser in producent: komedija Enter Laughing je bila priredba gledališke predstave Josepha Steina, ki pa je nastala po predlogi – Reinerjeve avtobiografske knjige iz leta 1958. Pozneje je režiral še Georgea Burnsa v komediji Oh God! (1977) in začel plodno sodelovanje s Stevom Martinom – med drugim sta skupaj posnela filme The Jerk, Dead Men Don’t Wear Plaid in The Man with Two Brains.

Leta 2001 se je v Hollywood skozi glavna vrata vrnil v vlogi priletnega sleparja Saula Blooma, ki se za "zadnji veliki podvig" vrne iz upokojitve. Za novo priredbo klasične komedije Oceanovih 11 iz šestdesetih se je pred kamero pridružil Georgeu Clooneyju, Bradu Pittu, Mattu Damonu in vrsti drugih zvezdnikov. Vlogo je ponovil še v dveh nadaljevanjih uspešnice.

A Reiner je bil s srcem in dušo vedno doma na televiziji: k mediju se je vračal v epizodnih vlogicah v nanizankah, kakršni sta bili Dva moža in pol ter Hot in Cleveland. Napisal je tudi štiri avtobiografska dela in več knjig za otroke.