Charles Shyer je v 84. letu umrl v petek v Los Angelesu, je za tiskovno agencijo AP potrdila njegova hčerka, režiserka Hallie Meyers-Shyer.

Shyerju je bil Hollywood tako rekoč položen v zibko: njegov oče Melville Shyer je bil eden od ustanovnih članov ceha ameriških režiserjev (Directors Guild of America), Charles pa je nato v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja pustil velik pečat na žanru komedije, še posebej v niši romantične komedije.

Prve izkušnje v svetu zabave je Shyer pridobil pod okriljem Garyja Marshalla na televiziji; sodeloval je tudi pri uspešnih serijah, kot je bila The Odd Couple. Pozneje so se mu odprla vrata v filmski svet; kot soscenarist je sodeloval pri komedijah Smokey in Bandit (1977), Smer Mehika (Goin' South, 1978) z Jackom Nicholsonom in House Calls (1978) z Walterjem Matthauom.

Za Syhyerjev veliki preboj velja komedija Vojak Benjamin (Private Benjamin, 1980), v kateri Goldie Hawn igra bogatašinjo, ki je nevede stopila v vojsko. Vojaka Benjamina je napisal skupaj s Shyerjevo ženo Nancy Meyers in Harveyjem Millerjem. To je bil scenarij, ki so ga ob prvi ponudbi zavrnili čisto vsi hollywoodski studii, pa čeprav je Goldie Hawn takrat že sprejela glavno vlogo.

"Ko so pri Paramountu prebrali scenarij, smo prišli na sestanek s takratnim direktorjem Mikom Eisnerjem. Mike se je obrnil h Goldie in ji naravnost rekel: 'Napako delaš, da si privolila v ta film'," se je Shyer leta 2022 spominjal v intervjuju za Indiewire. "Bog blagoslovi producenta Dona Simpsona, ki se je takrat oglasil: 'Mike, zdajle se pa stoodstotno motiš.'."

In res – Vojak Benjamin se je izkazal za eno največjih uspešnic leta 1980. Scenaristi so bili nominirani za oskarja, nagradil jih je scenaristični ceh, Shyer pa je dobil priložnost za svoj režijski prvenec – to je bila drama Irreconcilable Differences (1984), ki sta jo prav tako napisala z Nancy Meyers.

Shelley Long in Ryan O’Neal sta v njej upodobila ustvarjalni par (oba sta režiserja in scenarista), ki klecne pod bremenom uspeha in moževe zaljubljenosti v mlado igralko (upodobila jo je Sharon Stone). Idejo za film so deloma navdihnile tabloidne eskapade režiserja Petra Bogdanovicha, ki je svojo ženo (in producentko) Poly Platt pustil zaradi igralke Cybill Shepherd.

"Z Nancy sva se preprosto smejala istim rečem. Rada imava iste filme, tako da drug drugega nekako poučujeva o stvareh, ki so nama všeč," je Shyer takrat povedal za The Hollywood Reporter. "Res me je nasmejala. Po mojem mnenju piše boljše enovrstičnice od kogar koli, ki ga poznam, razen morda Neila Simona. Vedno sva bila preprosto usklajena – kot filmska ustvarjalca sva imela resnično kemijo."

Nadaljevala sta s komedijo Baby Boom (1987), v kateri Diane Keaton igra karierno žensko, ki mora kar naenkrat skrbeti za dojenčka, in z uspešnico Nevestin oče (1991), priredbo filma iz petdesetih, v katerem so zdaj nastopili Diane Keaton, Steve Martin in Martin Short. Komedija o poročnih zapletih je bila dovolj uspešna, da je dobila še nadaljevanje.

Z Nancy sta se leta 1999 ločila, še pred tem pa je bil njun zadnji skupni projekt priredba Pasti za starše (The Parent Trap, 1998) z Lindsay Lohan v obeh glavnih vlogah. Scenarij sta napisala oba, Nancy Meyers pa je film režirala. Deklicama v filmu je ime tako kot resničnima hčerkama avtorjev, Annie in Hallie.

Skrivnost uspeha?
Čeprav je Shyer v karieri posnel in napisal celo vrsto priredb, pa z Nancy Meyers nikoli nista hotela delati "zvestih kopij" izvirnikov; raje sta jim dala izrazit avtorski pečat. Kljub temu je bil še sam presenečen nad tem, kako dobro so se nekatere od njih prijele, saj je imel pred očmi tisto staro maksimo Billyja Wilderja, da se "komedija, v nasprotju z dobrim vinom, slabo stara".

Z ženo sta se vedno zavestno upirala skušnjavi, da bi v scenarij tlačila preveč referenc na aktualne dogodke. "Poskušaš pisati stvari, ki niso vezane na trenutek, še posebej v komediji," je pojasnil za Indiewire. "Poskušaš pisati zgodbe o ljudeh, ki odsevajo tako včerajšnji dan kot tudi današnjega in jutrišnjega."

Pozneje je Shyer priredil še komedijo Alfie (2004) z Judom Lawem in zgodovinsko dramo Izgubljena moč (The Affair of the Necklace, 2001) s Hilary Swank, a se nobena od njiju ni pretirano dobro odrezala v kinematografih.

Režiral je tudi komedijo Ljubim težave (I Love Trouble, 1994) z Julio Roberts in Nickom Noltejem v glavnih vlogah. To je bil tudi edini njegov film, za katerega je brez zadržkov priznal, da mu ni bil všeč.

V zrelih letih Charles Shyer ni več režiral veliko - potem pa se je pred kratkim vrnil kot režiser dveh božičnih filmov za Netflix, The Noel Diary in Best. Christmas. Ever!.

"Vedno sem težil k stvarem, ki so mi bile všeč," je povedal za Indiewire. "Nikoli nisem videl nobenega filma o Jamesu Bondu. Niti enega. Nikoli mi ni niti tudi do znanstvene fantastike ... Rad imam filme o ljudeh, in všeč mi je, kadar imajo neko težo."

Predan filmu do konca
Proti koncu življenja se je ukvarjal s scenarijem, o katerem je razmišljal bolj ali manj vse življenje – natančneje, od 17. leta, ko je bil za krajši čas hospitaliziran. Film je opisoval kot križanca med novovalovsko klasiko 400 udarcev in Letom nad kukavičjim gnezdom. Upokojitev ga namreč ni zanimala. "Kaj pa naj počnem? Vrtnarim?" se je pošalil. "Imam pač veliko energije. Rad bi nadaljeval delo. Uživam v procesu filmskega dela in v tovarištvu ekipe. Rad imam to, kar počnem. Če 'crknem', se bo to morda zgodilo, ko bom imel kamero v roki."