Ko je mednarodni ceh filmske fotografije med svojimi člani opravil anketo, se je Haskell Wexler uvrstil med deset najvplivnejših predstavnikov stroke v zgodovini. Foto: AP
Ko je mednarodni ceh filmske fotografije med svojimi člani opravil anketo, se je Haskell Wexler uvrstil med deset najvplivnejših predstavnikov stroke v zgodovini. Foto: AP
Haskell Wexler in Donald Sutherland (1977)
Z Donaldom Sutherlandom na podelitvi oskarjev leta 1977. Foto: AP
Kdo se boji Virginie Woolf?
Wexler je imel ključno vlogo pri "prevajanju" odrske uspešnice Kdo se boji Virginie Woolf? v filmski jezik.

Wexler je mirno preminil v spanju, je za tiskovno agencijo AP potrdil njegov sin, za oskarja nominirani zvokovni tehnik Jeff Wexler. "Bil je čudovit oče. Večino tega, kar sem, dolgujem njegovi modrosti in vodstvu," je komentiral Wexler mlajši, ki je oskarjevski nominaciji dobil za filma Dan neodvisnosti in Poslednji samuraj. "Celo v industriji, kjer ti delo pri filmu pobere večino časa, mi je bil vedno na razpolago."

Wexler, ki je bil v mlajših letih viden liberalni aktivist, je v šestdesetih in sedemdesetih posnel nekaj družbeno najbolj relevantnih in vplivnih filmov, denimo protivojno klasiko Coming Home (z Jane Fonda in Jonom Voightom v glavnih vlogah), pa adaptacijo romana Let nad kukavičjim gnezdom in dramo In the Heat of the Night s Sidneyjem Poitierom.

Zgovoren je že podatek, da je bil Wexler eden izmed redkih direktorjev fotografije, ki so bili širši javnosti dovolj znani, da so dobili svoje zvezde na hollywoodskem Pločniku slavnih.

Wexler je bil v svoji dolgoletni karieri vedno znan kot tisti snemalec z intuitivnim in raznolikim pristopom. Za film Kdo se boji Virginie Woolf? - mimogrede, to je bil zadnji črno-beli film, ki je dobil oskarja za fotografijo - je uporabil ročno držane kamere, da bi tako pristneje ujel napetost tirad, s katerimi sta se obmetavala Elizabeth Taylor in Richard Burton.

Ko je snemal In the Heat of the Night (1967), v katerem je Sidney Poitier pisal zgodovino s pomembno vlogo za temnopoltega igralca, je bil eden izmed prvih snemalcev, ki se je posvetil vprašanju, kako osvetliti temnejšo polt. Po njegovi zaslugi je tako kamera zaznala več Poitierovih izrazov, film pa je na koncu dobil oskarja za najboljši film (in premagal klasiki Diplomiranec in Bonnie in Clyde.)

Kot svetovalec pri produkciji Ameriških grafitov Georgea Lucasa je predlagal, naj se ceste poškropi z vodo, in tako ustvaril razpoloženjsko ozračje. Pomagal je tudi pri ustvarjanju sanjskega razpoloženja v filmu Days of Heaven Terenca Malicka.

S Francisom Fordom Coppolo je sodeloval pri filmu The Conversation (1974); posnel je kultni uvodni kader, ki počasi spremlja par, ki ga na skrivaj iz zasede opazuje Gene Hackman. A Wexler s Coppolo ni dobro shajal in je bil med snemanjem odpuščen; zamenjal ga je Bill Butler, a Wexlerjevi posnetki so ostali v filmu. Tudi pri Letu nad kukavičjim gnezdom je bil odpuščen - in spet ga je zamenjal Butler; tokrat sta si oskarjevsko nominacijo razdelila.

Medium Cool - film pred svojim časom
Kadar Wexler ni snemal visokoproračunskih studijskih produkcij, je potoval po svetu ter snemal in režiral dokumentarce o problematikah, ki so se ga dotaknile. Njegov film Medium Cool (1969) je bil nekakšna kombinacija elementov drame in dokumentarca; popisal je zgodbo (izmišljenega) televizijskega snemalca, ki pokriva izbruhe nasilja med policijo in protestniki na Demokratski konvenciji v Chicagu leta 1968. Resnične izgrede je posnel na kraju dogajanja; njegov pristop "cinema veriteja" je imel velik vpliv na mlajše avtorje. "Vseh sedem tednov, ki sem jih preživel v Chicagu, sem bil pod nadzorom policije, vojske in tajne službe," je Wexler pripomnil v nekem intervjuju.