V več kot 40-letni karieri, od doma je odšel že pri 17. letih in začel kmalu ustvarjati, je bil režiser, scenarist, skladatelj, slikar, montažer in igralec, po umiku iz filmskega sveta leta 2015 je nekaj časa vozil tudi taksi, da je zbral sredstva in se vrnil na režiserski stolček.

Njegov zadnji film je bil Tartinijev ključ, katerega premiera je bila pred dobrim mesecem dni, takrat se je zadnjič pojavil v javnosti, ko ga je občinstvo v Portorožu pričakalo s stoječimi ovacijami. Kot je razkril v zadnjem pogovoru za RTV Slovenija junija letos, je scenarij zanj napisal med epidemijo koronavirusne bolezni, ko je bil štiri mesece z njim sin. "Bral sem mu knjigo in dobil idejo za scenarij."

V zgodovino slovenskega filma se je zapisal leta 1991, z režijo legendarne komedije Babica gre na jug, ki je postala prvi celovečerni film v samostojni državi. Scenarij zanj je napisal med študijem filmske in televizijske režije, v njem pa so zaigrali Majolka Šuklje, Nataša Matjašec, Bojan Emeršič, Gojmir Lešnjak, Alojz Svete in Draga Potočnjak. Nataši Matjašec je vloga prinesla naziv Stopova igralka leta. 17. decembra bi minilo 33 let od premiere filma, in za takrat je Vinci napovedal svoje zadnje pojavljanje v javnosti, a je bila zahrbtna bolezen hitrejša.

Skupno je Vogue Anžlovar posnel šest celovečernih filmov, poleg že omenjenih Babica gre na jug in Tartinijev ključ še Oko za oko (1993), Poker (2001) in Vampir z Gorjancev (2008), pred dvema letoma je na veliko platno prišel njegov Dedek gre na jug, v katerem sta moči združila Boris Cavazza in Vlado Novak. Podpisal se je tudi pod dokumentarni film Selfie brez retuše, v avtobiografski zgodbi je razkril svoje kreativne procese, v njej se je lotil ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način ter iskreno in neposredno razkril, kako je na njegovo življenje vplivala duševna motnja: mejna vedenjska struktura.

Sorodna novica "Tečem častni krog"

Vinci Vogue Anžlovar nikoli ni skrival, da mu več kot nagrade in priznanja na festivalih pomenita gledanost in priljubljenost njegovih filmov med ljudmi.

Bolezen je vse načrte postavila na glavo

V intervjuju junija letos, ob dnevu bolezni ALS, je brez dlake na jeziku, kar je počel vse svoje ustvarjanje, brutalno orisal, kako je bolezen zarezala v njegovo življenje. "Spomladi leta 2022 sem se odpravil na sprehod z Bowiejem. Šla sva do nekega slapa šest kilometrov stran in kar naenkrat sem imel tako hude krče v nogah, da sem eno nogo metal pred sabo. Komaj sem prišel do doma. Zdravnik je najprej posumil na išias in me poslal na fizioterapijo, kjer so mi z elektriko izmerili aktivnost v mišici in ugotovili, da sploh ni oživčena." Po pol leta je dobil diagnozo krute bolezni, ki jo zaznamuje odmiranje mišic. Kljub bolezni je ustvarjal dalje, poleg Tartinijevega ključa je spomladi končal tudi scenarij po knjigi Janeza Jalna Bobri.

Bil je oče štirim otrokom, hčerki in trem sinovom, in dedek vnuku.

Prispevek o Vinciju v Tedniku junija letos.