Veljko Bulajić je bil eden največjih filmskih režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije; trajen pečat je pustil tako na jugoslovanski kot tudi hrvaški kinematografiji.

Vest o njegovi smrti je za časopis Večernji list potrdila Bulajićeva družina. Bulajić je bil do nedavnega zdrav, vendar mu ni uspelo premagati kratke bolezni in je včeraj zvečer umrl v Zagrebu. Star je bil 96 let.

V Črni gori rojeni Bulajić je mladost preživel v Sarajevu in se ob izbruhu druge svetovne vojne pridružil odporu proti okupatorju; v vojni je padel njegov starejši brat.

Po vojni se je v Zagrebu začel gibati v krogih mladih intelektualcev ter se nalezel ljubezni do filmske umetnosti – in vpisal študij filma v Rimu. Diplomiral je leta 1959 in kot asistent sodeloval z velikani, kakršna sta bila Federico Fellini in Vittorio De Sica. Po vrnitvi v Jugoslavijo je po dveh kratkometražnih filmih leta 1959 predstavil celovečerni prvenec, Vlak brez voznega reda, in zanj na filmskem festivalu v Pulju dobil dve zlati areni. Tudi za film Vojna (Rat, 1961) je dobil dve areni, še večji uspeh pa je bil Vzkipelo mesto (Uzavreli grad, 1961), portret življenja v novem industrijskem razcvetu.

Bulajićevi filmi so bili priljubljeni tako pri domačih kot tudi tujih gledalcih: Kozara, Vlak brez voznega reda, Atentat v Sarajevu in Bitka na Neretvi so kraljevali na lestvicah najbolj gledanih filmov nekdanje Jugoslavije, vsi štirje pa so dobili tudi mednarodno distribucijo (kar so jugoslovanske oblasti tudi iz političnih razlogov podprle).

Projekt, kakršnega do takrat še ni bilo
Premiera najdražjega vzhodnoevropskega (z izjemo Rusije) filma do takrat, jugoslovanska koprodukcija Bitka na Neretvi, je bila leta 1969 v Sarajevu. V letu in pol snemanja so v produkcijo vključili 58 tovarn, 10 tisoč vojakov, 140 topov, 50 oklepnih vozil, 50 konj in 28 kaskaderjev ter 'pokurili' 800 tisoč nabojev in 152 tisoč metrov filmskega traku. Še danes ni znano, koliko je film pravzaprav stal – po različnih podatkih se številka giblje nekje med štirimi in pol ter (za tiste čase vrtoglavimi) dvanajstimi milijoni dolarjev.

Bulajić je scenarij za Bitko na Neretvi napisal s svojim starejšim bratom Stevanom, s katerim sta pred tem ustvarila tudi film Kozara (1962).

Epski spektakel podrobno predstavi znamenito bitko za ranjence, v kateri je med II. svetovno vojno Tito z manevriranjem podkuril okupatorju in domačim izdajalcem. Film odlikujejo za tisti čas tehnična dovršenost, neusmiljena krutost pri prikazovanju vojnih grozot in izjemna igralska zasedba, ki jo je – na podlagi svojega slovesa in poznanstev – nabral Bulajić sam: Orson Welles, Yul Brynner, Hardy Krueger, Silva Koscina, Franco Nero, Sergej Bondarčuk, Milena Dravić, Pavle Vuisić, Ljubiša Samardžič, Miha Baloh in drugi.

Tito je budno spremljal snemanje
"Takih filmov ni mogla snemati nobena velesila," se je v dokumentarcu Cinema Komunisto režiserke Mile Turajlić nastajanja filma spominjal Bata Živojinović, obraz jugoslovanskega partizanskega filma. "Američani ne bi mogli nikoli posneti Bitke na Neretvi. Ni šans. Da bi imeli toliko tankov, topov, tovornjakov in pušk in da bi vse to lahko potem zabrisali v reko? Česa takega ni mogel narediti nihče, razen nas. Lahko smo, ker je Tito rekel, da smemo. Takoj ko je on dal svoje privoljenje, si lahko počel, kar si hotel. Lahko si celo razstrelil most." In natančno to so – potem ko jim je Tito odrinil 400 milijonov dinarjev iz državnih rezerv – tudi storili. (Ob tem je treba povedati, da so, ker nobena od šestih kamer ni ujela, kako most zgrmi v vodo, v ta del filma vključili še posnetek makete).

Bitka na Neretvi je med najbolj gledanimi filmi evropske kinematografije v svetovnem merilu, samo na Hrvaškem je film videlo 1,4 milijona gledalcev, prejel pa je tudi 20 prestižnih nagrad na mednarodnih in domačih filmskih festivalih. Leta 1970 je bil nominiran tudi za tujejezičnega oskarja.

Bulajićev dokumentarec Skopje 63 je predvajala večina svetovnih televizij, avtorju pa je prinesel prestižno Unescovo nagrado za "vrhunski dosežek na področju umetnosti in znanosti".

Veljko Bulajić je bil med drugim dobitnik zlatega leva na beneškem filmskem festivalu, zlate nimfe v Monte Carlu, nagrad za žirijo na festivalih v San Sebastianu in New Delhiju, zlate medalje v Moskvi, zlatega klasa v Valladolidu, cele vrste nagrad po izboru občinstva, množice zlatih aren iz Pulja ter seveda oskarjevske nominacije – no, dobila jo je Jugoslavija za Bitko na Neretvi.

Leta 2010 se je Bulajić zapletel v javni spor z Antunom Vrdoljakom, ki je za svojo dokumentarno serijo Tito uporabil Bulajićeve posnetke Titovih spominov, dokumentirane za TV Zagreb. Avtorske pravice za te posnetke ima zdaj v lasti HTV, a Bulajić je trdil, da se brez njegovega privoljenja gradiva ne sme posojati nikomur.

Na Festivalu mediteranskih dežel leta 2013 v Rimu so Bulajiću podelili nagrado za življenjsko delo, ki so jo pospremili s projekcijo njegovega filma Libertas o življenju in delu Marina Držića.

Zaznamoval je svoj čas
Direktor Jugoslovanske kinoteke Jugoslav Pantelić je ob smrti režiserja za srbsko tiskovno agencijo Tanjug dejal, da je Bulajić s svojimi najbolj znanimi filmi zaznamoval obdobje in postal simbol glavnega toka jugoslovanske kinematografije, po katerem so se ravnali vsi – tako tisti, ki so mu sledili, kot tisti, ki so šli mimo njega.

V Društvu hrvaških filmskih režiserjev so spomnili, da je snemal tudi pri svojih osemdesetih, njegov film Bijeg do mora pa je ostal nedokončan.