Choi je svoj filmski debi doživela leta 1942, v 50., 60. in 70. letih pa je veljala za "kraljico južnokorejskega filma". Zaigrala je v več kot sto filmih, od tega jih je veliko posnel njen mož, režiser Shin Sang-Ok.

Znano je, da je bil zdaj že pokojni nekdanji severnokorejski voditelj goreč filmoljub, navdušen predvsem nad hollywoodskimi filmi, in na njegov ukaz naj bi leta 1978, med obiskom Hongkonga, Choi z obljubami dobičkonosnega posla zvabili na ladjo, od koder so jo premestili na tovorno ladjo, napoteno v Severno Korejo.

Njenega takrat že nekdanjega moža so ugrabili in prepeljali v Severno Korejo nekaj mesecev pozneje. Par je bil v izolirani državi ujet osem let, v tem času pa sta po Kimovih navodilih posnela skupaj več filmov.

"Ne" propagandnim filmom
Shin sprva ni želel sodelovati pri ustvarjanju propagandnih filmov in je zato skoraj pet let preživel v zaporu. V svoji knjigi spominov je opisal, kako sta se s Choi leta 1983 ponovno sešla na zabavi, ki jo je priredil Kim in na kateri jima je predstavil svojo "umetniško vizijo", s katero bi z njuno pomočjo izboljšali severnokorejski film.

V intervjuju leta 2011 je Choi povedala, da ju je Kim sicer "spoštoval kot umetnika" in ju "polno podpiral", da pa mu nikdar ni mogla oprostiti za ugrabitev. Kot je dejala, sta s Shinom lahko snemala filme "z umetniško vrednostjo, ne pa zgolj propagande za poveličevanje režima", da pa sta ves čas hrepenela po svobodi.

Med ustvarjanjem filmov za Kima je par sicer pogosto potoval v tujino, kjer je snemal in se udeleževal filmskih festivalov, a sta bila vedno pod strogim nadzorom severnokorejskih agentov. V tem času je Choi celo osvojila nagrado za najboljšo igralko na mednarodnem festivalu v Moskvi leta 1985, in sicer za film Sol o korejskih upornikih, ki so se borili proti japonskim kolonialistom.

Pobeg
Choi in Shin sta se sicer leta 1976 ločila, a sta se med potovanjem na Madžarsko leta 1983 znova poročila, domnevno na Kimovo prigovarjanje. Ko sta se leta 1986 udeležila berlinskega filmskega festivala, jima je končno uspelo pobegniti, ko sta se zatekla na ameriško veleposlaništvo in zaprosila za azil.

Leta 1999 sta se po več kot desetletju bivanja v ZDA vrnila v Južno Korejo. Shin je umrl leta 2006.

Severnokorejski režim vztrajno zanika njuno različico dogodkov in trdi, da je Shin zaradi razočaranosti nad vlado v Seulu prostovoljno prebegnil iz Južne Koreje. Par je bil tudi predmet britanskega dokumentarnega filma Ljubimca in despot (2016).