Film je bil nominiran tudi za oskarja za najboljši scenarij, ki je bil prav tako delo Line Wertmüller, in za najboljši tujejezični film (današnja kategorija mednarodni film). Mimogrede, tistega leta je oskarja za režijo odnesel John G. Avildsen za film Rocky.

Pasqualina lepotca je nepozabno upodobil Giancarlo Giannini, kar je bila tudi največja vloga njegove kariere. Film, ki je bil v izvirniku naslovljen Pasqualino Settebellezze, je na mednarodne trge prišel pod naslovom Seven Beauties. "Morda je najbolj pretresljivo, da je skupaj z Gianninijem režiserka naredila iz bahača, morilca in posiljevalca lik, s katerim se je nemogoče ne poistovetiti vsaj do neke mere in občudovati njegovo zmožnost preživetja. In to povzroči vprašanje, v kakšnem svetu sploh živimo in kakšni sploh smo," je o filmu zapisal Andrej Gustinčič.

Leta 1928 v Rimu rojena Lina Wertmüller je bila po lastnih besedah v otroštvu izključena iz več kot desetih katoliških šol in je že zgodaj razvila ljubezen do stripov – še posebej ljub ji je bil Flash Gordon – in sovjetskega gledališča.

Asistiranje Felliniju in celovečerni prvenec v istem letu
V mladosti je prek prijateljev se spoznala legendarnega Federica Fellinija, ki je kmalu postal njen mentor. Leta 1963 jo je angažiral kot asistentko režije pri filmu 8½. Istega leta je že režirala svoj celovečerni prvenec I basilischi (Kuščarji), ki govori o življenju v podeželskem italijanskem mestecu in ji je prinesel prvo nagrado za najboljšo režijo na festivalu v Locarnu, piše Variety.

Sledili so muzikali s popularno pevko Rito Pavone in celo vestern Il mio corpo per un poker (Moje telo za poker), ki ga je režirala pod psevdonimom Nathan Wich. Mednarodni preboj je doživela leta 1972 s filmom Mimì metallurgico ferito nell'onore (Mimi metalec).

Častni oskar in zvezda na Pločniku slavnih
Med najbolj znanimi filmi Line Wertmüller, v katerih je pogosto prevpraševala politična in družbena vprašanja, sta še Film d'amore e d'anarchia (Film o ljubezni in anarhiji) iz leta 1973 in Travolti da un insolito destino nell'azzurro mare d'agosto (Sredi morja, sredi poletja), ki ga je posnela leto pozneje.

Kot je še zapisal Gustinčič o njenem delu, je težko "najti režiserja ali režiserko njene generacije, ki bi s takšnim užitkom prikazoval sesuvanje predstav, ki jih imajo moški o sebi, in bi bil tako zvest kronik moškega ponižanja." Ameriška Akademija filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, ji je leta 2019 podelila častni kipec za življenjsko delo. Istega leta je na hollywoodskem Pločniku slavnih dobila tudi svojo zvezdo.

Ena med zgolj osmimi nominiranci
Lina Wertmüller je po podatkih portala IMDb eno od osmih italijanskih imen, ki so bila nominirana za oskarja za režijo. Preostali so še: Federico Fellini, Pietro Germi, Michelangelo Antonioni, Gillo Pontecorvo, Bernardo Bertolucci, Roberto Benigni in Franco Zeffirelli. Prejel ga je zgolj Bertolucci za zgodovinsko dramo Zadnji kitajski cesar iz leta 1987.

93-letna Lina Wertmüller je umrla v rodnem Rimu, po besedah bližnjih je "umrla mirno na svojem domu, ob njej so bili njena hči in najdražji", navajajo italijanski mediji.