Eleanor Coppola je bila priznana dokumentaristka: za svoj dokumentarec Hearts of Darkness: A Filmmaker's Apocalypse (Srca teme: režiserjeva apokalipsa, 1991), ki je popisal zloglasno in mukotrpno produkcijo filmske klasike Apokalipsa zdaj (1979), je leta 1992 dobila nagrado emmy. Kot režiserka se je podpisala tudi pod dve romantični komediji, Paris Can Wait (2016) in Love Is Love Is Love (2020).

Njeno ustvarjanje v polju vizualne umetnosti – vključno s fotografijo, risbami in konceptualnimi deli – so razstavljale številne galerije po svetu; leta 2014 je muzej umetnosti v Sonomi pripravil retrospektivo njenega ustvarjanja.

Poleg njenega lastnega ustvarjanja pa je bila Eleanor Coppola tudi znana matriarhinja velike filmske družine: v zakonu s Francisom Fordom Coppolo so se jima rodili trije otroci, ki so vsi vstopili v filmsko industrijo. Coppola starejši je verjetno najbolj znan po trilogiji Boter, ki danes velja za steber ameriškega gangsterskega žanra.

Matriarhinja filmske dinastije
Elanor je Francisa spoznala, ko je dobila službo kot asistentka scenografije pri njegovem filmskem prvencu, grozljivki Dementia 13 (1963), ki jo je produciral veliki Roger Corman. Kmalu sta postala par in ker sta že po nekaj mesecih pričakovala otroka, sta se februarja 1963 v Las Vegasu tudi poročila.

Njun prvorojenec Gian-Carlo je hitro postal stalen obraz v očetovih filmih, tako kot njegova mlajša brat in sestra, Roman in Sofia, ki sta se rodila v letih 1965 in 1971. Vsi trije so se kot otroci preizkusili v igri in toliko časa preživeli na snemanjih, da je bil njihov vstop v filmsko industrijo skoraj samoumeven. "Upam, da je naša družina lahko zgled družine, v kateri drug drugega spodbujamo pri ustvarjalnem procesu, kakršen koli naj že bo," je Eleanor Coppola izjavila v intervjuju za Associated Press leta 2017. "Slučajno smo v naši družini vsi sklenili stopiti v družinski posel. Od otrok nisva pričakovala ali jih prosila, naj se tako odločijo, a so se."

Gian-Carlo, ki ga pozoren gledalec lahko opazi v ozadju številnih očetovih filmov in je pozneje začel delati kot pomočnik fotografije, je leta 1986 umrl v nesreči z ladjo; star je bil samo 22 let. Čoln, s katerim sta se ponesrečila, je krmaril Griffin O'Neal, sin igralca Ryana O'Neala; sodiščem je odločilo, da je kriv malomarnosti.

Roman Coppola je prav tako režiser, redno pa sodeluje tudi z Wesom Andersonom; zaposlen je tudi kot direktor očetovega produkcijskega podjetja American Zoetrope.

Sofia Coppola je ena najbolj priznanih filmskih ustvarjalk svoje generacije; napisala in režirala je vrsto filmov, od Deviških samomorov (1999) in Izgubljeno s prevodom (2003) do lanske biografske drame Priscilla.

Družina razloga smrti ni navedla, a je znano, da je bila Eleanor Coppola v zadnjem času šibkega zdravja; Sofia se zaradi tega oktobra lani ni udeležila projekcije Priscille na newyorškem filmskem festivalu. "Žal mi je, da ne morem biti z vami, a sem s svojo materjo, ki ji je ta film tudi posvečen," je takrat zapisala v sporočilu za občinstvo festivala.

Na film ujela kaotično rojstvo Apokalipse zdaj
Vsi trije mladi Coppole torej niso šli samo po očetovih, pač pa tudi po maminih stopinjah. Eleanor je pogosto dokumentirala zakulisno dogajanje na snemanju moževih filmov – priča je bila tudi snemanju Apokalipse zdaj na Filipinih, ki je trajalo 238 peklenskih dni in se v zgodovino vpisalo kot ena najhujših filmskih preizkušenj sploh. Tajfun jim je uničil scenografijo, Martin Sheen je doživel infarkt, eden od članov tehnične ekipe je skoraj umrl. Coppola je ves ta kaos dokumentirala in ustvarila enega najslavnejših dokumentarcev o nastajanju filma, Hearts of Darkness: A Filmmaker’s Apocalypse (1991).

"Skušala sem se pač zaposliti z nečim, ker smo bili tam tako dolgo," je leta 1991 povedala v intervjuju za CNN. "Prosili so me za pet minut materiala za neki TV-prispevek in zdelo se mi je, da to res lahko naredim. Pozneje se je to podaljšalo na 15 minut in tako naprej. Kar snemala sem, ampak nisem imela pojma, da sem s kamero dokumentirala svoj razvoj." Na koncu je posnela 60 ur materiala. "Končni rezultat je bil presenečenje za naju oba in izkušnja, ki mi je spremenila življenje."

Izzivi tega, da si poročen z legendo
Že leta 1979 je na to temo napisala tudi knjigo, Notes: On the Making of ‘Apocalypse Now. V njej je poleg zapletov na snemanju popisala tudi svojo duševno stisko. Pisala je o tem, da je bila tisto leto v Manili "odrezana od svojih prijateljev, projektov in dela". Iskreno piše tudi o moževem skoku čez plot. "Del mene čaka, da me Francis zapusti ali pa da umre, da bom lahko svoje življenje živela tako, kot si želim. Sprašujem se, ali imam dovolj poguma, da ga spravim v red, če ostaneva skupaj."

No, zakonca Coppola se nikoli nista ločila, Eleanor pa je še naprej iskala ustvarjalne projekte, Dokumentirala je še druge moževe produkcije, pa tudi Romanov CQ ter Sofijina Marijo Antoaneto in Deviške samomore. Leta 2008 je izdala avtobiografijo Notes on a Life.

Prvi igrani film pri osemdesetih letih
Leta 2016, ko je imela že 80 let, je Coppola režirala svoj prvi igrani film, romantično komedijo Paris Can Wait z Diane Lane v glavni vlogi. Vse skupaj se je v resnici začelo kot scenaristični projekt. "Nekega dne mi je mož pri zajtrku rekel: 'No, ti bi morala ta film režirati.' To me je silno presenetilo," je povedala v poznejšem intervjuju. "Ampak rekla sem si: Še nikoli nisem napisala scenarija in še nikoli režirala igranega filma – zakaj pa ne? K vsemu sem skušala pristopati z odnosom: zakaj pa ne?"

Eleanor Coppola zdaj ne bo dočakala premiere moževega "življenjskega dela", samofinancirane epopeje Megalopolois, ki bo premiero doživela naslednji mesec na festivalu v Cannesu.