V uprizoritvi z naslovom Utelešenje Pasolinija igralka razpakira, predstavlja in preizkuša kostume, delno tudi s pomočjo modnega zgodovinarja in kustosa Olivierja Saillarda.

Na odru se izmenja približno 40 kostumov, ki jih je Danilo Donati zasnoval za filme pokojnega režiserja, poroča Reuters. Premiera je bila v petek v razstavnem paviljonu Pelanda in Mattatoio in obenem na voljo na ogled na spletu.

Ni ponaredek, ni fikcija
"Predstava je zares ustvarjanje razstave in mi smo kuratorji in resnična je, ni ponaredek, ni fikcija. Tu ustvarjamo razstavo," je igralka v četrtek dejala za Reuters. "Tisti, ki gledajo predstavo, vidijo dve osebi, ki ugotavljata, kako utelešiti Pasolinija, toda iskreno: tudi Olivier in jaz v resnici ne veva, kaj počneva, kar se mi zdi krasno izhodišče."

Kostumi, ki so jih hranili v krojaški hiši Sartoria Farani, vključujejo obleke, plašče in lesene bloke, ki so bili uporabljeni za izdelavo klobukov, ki jih je mogoče videti v filmih. Pier Paolo Pasolini je bil, po lastni presoji, bolj pesnik kot pisatelj in bolj pisatelj kot režiser. V popularno kulturo se je zapisal tudi kot razvpiti marksist, intelektualec in ne nazadnje tudi kot gejevska ikona.

Z nenavadno nadrealistično estetiko
Njegovo delo še danes velja za kontroverzno, veljal je za velikega vizionarja in eno osrednjih osebnosti italijanske književnosti in filma 20. stoletja. Znan po svojih nekonvencionalnih filmih, med katerimi je tudi Salo ali 120 dni Sodome. Z nenavadno nadrealistično estetiko – pogosto, morda najbolj očitno pa ravno v filmu Salo ali sto dvajset dni Sodome – je prikazoval načrtno prikrito zelo žalostno stanje duha sodobne družbe.

Rodil se je leta 1922 v Bologni, kjer je študiral umetnostno zgodovino in filologijo. Umetnik je med letoma 1930 in 1931 skupaj s svojo družino živel v Idriji, kjer je obiskoval četrti razred osnovne šole.

Pasolini je živel nemirno življenje. V svojih filmih in pisanju je pogosto slavil homoseksualnost, a na splošno velja, da so se njegovi sovražniki na desnici bali predvsem njegovih političnih in novinarskih zapisov, še posebej kolumn za vodilni dnevnik Corriere della Sera.

Bil je med prvimi, ki je v komentarjih o seriji političnih umorov in bombnih atentatov v zgodnjih 70. letih v Italiji skrajno desnico povezal z italijanskimi tajnimi službami. Umrl je nasilne smrti leta 1975 v še vedno ne v celoti pojasnjenih okoliščinah. Star je bil 53 let.