Pier Paolo Pasolini je bil, po lastni oceni, bolj pesnik kot pisatelj in bolj pisatelj kot režiser. V popularno kulturo se je Italijan zapisal tudi kot razvpiti marksist, intelektualec in nenazadnje tudi kot gejevska ikona. V münchenski Pinakoteki so pred kratkim odprli razstavo, s katero bodo obiskovalcem do februarja skušali predstaviti še eno stran vsestranskega intelektualca in tako zaznamovati trideseto leto, ki mineva od njegove nasilne smrti.

Še vedno obstaja senca dvoma
Razstava Pier Paolo Pasolini und der Tod (Pier Paolo Pasolini in smrt) obiskovalce že na samem začetku pozdravi z nazorno fotografijo režiserjevega iznakaženega trupla, ki so ga leta 1975 našli v Ostii v bližini Rima. (Za zločin je bil obsojen sedemnajstletni prostitut Pino Pelosi, ki danes trdi, da je nedolžen, Pasolinijevi prijatelji pa so že ves čas prepričani, da je umor naročila skupina desničarskih skrajnežev.)

Z izjemo prizorov iz Pasolinijevih kultnih filmov, kakršni so bili Evangelij po Mateju, Canterburyjske zgodbe in Cvet tisoč in ene noči, je preostanek razstave posvečen umetnikovim slikarskim naporom.

Film ni edini medij izražanja
Režiserji so svojo umetnost vedno širili tudi zunaj meja filma: Federico Fellini je začel kot illustrator in tudi Alfred Hitchcock je imel umetnostno izobrazbo. Pasolinija od njiju loči to, da njegove slike na zunaj ne kažejo nobene povezave z njegovimi filmi in da jih verjetno nikoli ni nameraval predstaviti širši javnosti.

Na ogled je portret operne pevke Marie Callas, ki je za Pasolinija pozirala kot mitološka morilka Medeja. Tu so še ekspresionistično obarvani avtoportreti in tihožitja, iz vseh pa je moč razbrati zasanjano otožnost mladega intelektualca. Pasolini ni bil pristaš modernizma, kar je opazno tudi v njegovih filmih: v svoji zadnji mojstrovini, Salo ali 120 dni Sodome, je domovanje sadističnih fašistov izdatno opremil s kubističnimi in futurističnimi slikami. Na hitro modernizacijo evrope 20. stoletja je gledal z nejevoljo in v svojih slikah je skušal ujeti vse bolj umikajočo se preteklost.

V svoji knjigi Zgodovina Sodobne Italije je Paul Ginsborg Pasolinija označil kot “zgovorno pričo melanholije spričo modernizacije”.